MOHORIČ, Ivan

Kot raziskovalec starodavnih legend in pradavnih skrivnosti je za seboj pustil bogato zapuščino v svojih knjigah in člankih. S svojo širino in razgledanostjo ter predvsem nenavadnimi teorijami je zbujal zanimanje v širši slovenski javnosti.

Starša Ivan in Marija ( roj. Petrič) sta sina Ivita že štiriletnega posadila v klop kanomeljske podružnične osnovne šole. Uradno je začel šolo obiskovati šele pozneje v Idriji. Tja je vsak dan pešačil s Kanomeljskega razpotja, kamor se je družina preselila in, ki je od Idrije oddaljeno pet kilometrov in pol. Družina (poleg Ivana še sestra Marija) je živela v zaselku vse do Ivanovih srednješolskih let (1966), ko so se preselili v novo hišo v Idriji. V srednjo šolo je odšel v Ljubljano. Odločil se je za poklic rudarskega tehnika in si prve delovne izkušnje leta 1970 nabiral na delovni praksi kot rudar v Rudniku živega srebra v Idriji. Po končani srednji šoli mu je izziv predstavljalo radioamaterstvo in predvsem računalništvo, ki je bilo tedaj še povsem v povojih. Leta 1972 se je zaposlil pri podjetju ERCI, ki je na tem področju v Idriji v 70. letih prejšnjega stoletja oralo ledino. Z ERCI-ja je odšel leta 1978 na Geološki zavod Slovenije, kjer je opravljal terenske meritve in raziskave v Sloveniji in tedanji državi Jugoslaviji, predvsem v Makedoniji.
Leta 1983, po petih letih službovanja na Geološkem zavodu in vmesni nekajmesečni zaposlitvi v tovarni Kolektor, se je odločil postati kmet, si leta 1982 pridobil obrtno dovoljenje in na podedovanem posestvu na Kanomeljskem razpotju leta 1983 odprl kmečki turizem v »Temi«, ki ga je obdržal vse do leta 2009.

V tem času so mu dvom zbudile uveljavljene znanstvene razlage sveta in začel je raziskovati zapise najstarejših zemeljskih civilizacij, mite in bajke ter na njihovih temeljih gradil svoje teorije. Znanje je črpal iz knjig, tudi izvirnikov in se v ta namen jezikovno izobraževal. Učil se je španščine, nemščine in angleščine, dobro je govoril italijanščino in se sporazumeval v francoščini. S prebiranjem in preučevanjem vsega napisanega si je pridobil izjemno polihistorsko znanje, s katerim je sodeloval na mnogih mednarodnih kongresih »drugačnih razmišljanj«, ki pogosto postavljajo na glavo trditve uradne znanosti. Bil je član društva Mensa Slovenija in pogost gost različnih radijskih in televizijskih oddaj. Zaradi svoje izjemne razgledanosti, nezmotljivega spomina, humorja, iskrivosti in drugačnega razmišljanja je bil svojevrsten, ognjevit in zanimiv sogovornik.

Po zaprtju kmečkega turizma se je v veliki meri posvetil »prepovedani arheologiji« in poleg raziskovanja skrivnosti sveta, pisanja knjig ter člankov veliko potoval. Za vodenje si je leta 2005 odprl dodatno dopolnilno delo. Kot priljubljen turistični vodič je veliko sodeloval predvsem s potovalno agencijo Quo vadis. Bil je dopisni član Kluba Jules Verne Pariz.
Upokojil se je leta 2009. Kot dopisni član Ancient Astronaut Society se je leta 1997 udeležil svetovnega posvetovanja v Bernu (Švica), kjer je za Nedeljski dnevnik naredil intervju z znanim švicarskim kontroverznim pisateljem in avtorjem svetovne uspešnice Spomini na prihodnost Erichom von Dänikenom. Poleg tega je prisostvoval (in na nekaterih sodeloval) številnim mednarodnim posvetovanjem in kongresom (London, San Marino, Zürich) o iskanju znanja in NLP-jih. Na simpoziju v San Marinu je 6. 6. 1997 sodeloval z referatom Altre intelligence.
Intenzivno se je ukvarjal z raziskovanjem obstoja nam neznanih visokih civilizacij, s postavljanjem provokativnih hipotez, iskanjem odgovorov na sodobne tegobe človeštva in odkrivanjem univerzalnih resnic. Ponujal je svojevrstne razlage nastanka človeštva in v javnost prodiral kot neutruden iskalec in razlagalec skrinje zaveze, neznanih letečih predmetov, svetega grala, piramid, teorij o templjarjih, prostozidarjih in ključih, ki vse skupaj povezujejo.
Novinarsko izkaznico je pridobil leta 2000, ko je postal član Društva novinarjev Slovenije. Objavljal je v raznih revijah in časopisih, predvsem v Gei, Nedeljskem dnevniku, Dnevniku, Primorskih novicah, Poligrafih, lokalnem tisku, in bil stalni dopisnik revije Misteriji.

Živel je v Idriji ter na Kanomeljskem razpotju in bil prvi med pobudniki, ki so si prizadevali, da je zaselek leta 2006 pridobil status vasi z imenom Razpotje in se priključil Krajevni skupnosti Mesto Idrija.