MLEJNIK, Manja

Prva tri otroška leta je preživela v Kranju. Zaradi očetove službe so se morali preseliti v Ljubljano. Že kot majhna punčka je rada pela. V gimnaziji je prof. dr. Dolinar odkril njen dar in pogosto je pela na proslavah in pri mašah. Na Državnem konservatoriju v Ljubljani je bila njena profesorica operna pevka Jeanette Foedransperg in profesor Bogo Leskovic. Iz solopetja je diplomirala marca 1941.

Debitirala je kot Macaela v Carmen G. Bizeta v Ljubljanski operi. Ljubljanska opera z baletom je delovala ves čas vojne (1941-45). Mlejnikova je bila tu angažirana od leta 1942 do 1983. Sprva je nastopala v operetah Bocaccio, Paganini, Dežela smehljaja. Oboževalci so ji pošiljali šopke lotosa in te rože je hranila kar v domači kadi. Pozneje je z izrazitim smislom za stilno interpretacijo in gledališko igro oblikovala koloraturne (npr. Norina) in dramatske vloge (tuja kneginja). Gostovala je v Mariboru, Zagrebu in na Reki. V sezoni 1959/60 pa je v Celovcu redno nastopala v vlogi Violette v Verdijevi operi Traviata.

Med umetniško najbolj dognane vloge sodijo Donna Elvira (W.A. Mozart, Don Juan), Norina (G. Donizetti, Don Pasquale), Felice (E. Wolf-Ferrari, Štirje grobijani), Musette (G. Puccini, La Boheme), Francesca (M. Kogoj, Črne maske) in Fata Morgana (S.S. Prokofjev, Zaljubljen v tri oranže). Sodelovala je pri skoraj vseh uprizoritvah sodobnejših del. Čas, v katerem je bila solistka v ljubljanski operi, je bil zlati čas te operne hiše. Najbolje je sodelovala s pevskimi partnerji Dragom Čudnom, z bratoma Francl, z Gostičem, Primožičem, z režiserjema Debevcem in Leskoškom ter dirigentom Neffatom. Veliko in uspešno so gostovali v Dubrovniku, Italiji, na Češkem, v Moskvi in Kijevu. Med drugo svetovno vojno je marsikoga rešila gotove smrti, tudi ljudi, ki so bili že določeni za ustrelitev kot talci. Med drugimi je pomagala Prežihovemu Vorancu, da ga Italijani niso izročili Nemcem. Je teta violončelista Miloša Mlejnika.