MLAKAR, Tone

Osnovno šolo je obiskoval v Žireh, gimnazijo pa na Ptuju. Tam so imeli v dijaškem domu fotolaboratorij, kjer so fotografirali s preprostimi Kodakovimi kamerami. Na začetku druge svetovne vojne, so družino pregnali v Srbijo v Smederevsko Palanko. Sam se je vrnil v Ljubljano in se vpisal na študij arhitekture. Zaradi vojne ga ni mogel dokončati. Leta 1943 se je pridružil partizanom Dolomitskega odreda in bil kmalu premeščen v partizansko tehniko, kjer je v začetku leta 1944 opremil in poskrbel za izid prve partizanske Prešernove Zdravljice. Kasneje je bil premeščen na Primorsko, kjer je bil na Čavnu hudo ranjen v ramo in po spletu srečnih okoliščin konec vojne dočakal v italijanski bolnišnici v Gorici. Po vojni je nekaj časa deloval v Vipavi in iz tega obdobja obstaja nekaj njegovih prekrasnih akvarelov vipavskih hiš in pokrajine. Ponovno se je vpisal na študij arhitekture in ga dokončal leta 1954 pri profesorju Plečniku. Fotografiral je njegova dela s fotoaparatom Kodak resista. V začetku leta 1949 ga je Udba, ker ni hotel vstopiti v partijo, več kot pet mesecev zasliševala in brez jasnega razloga zadrževala v zaporu.  Še v času študija je bil kot dober risar in slikar povabljen za scenografa na Triglav film. Oni so ga poslali na študij filmske scenografije v Prago. Bil je scenograf prvega slovenskega filma Na svoji zemlji, prvih dveh Kekcev, filma Balada o trobenti in oblaku, Svet na Kajžarju, Koplji pod brezo in Na valovih Mure.

Prvega oktobra 1955 se je kot vodja operative zaposlil v novoustanovljenem loškem gradbenem podjetju Tehnik, kjer je bil zaposlen do leta 1975, ko se je upokojil. Takoj po prihodu v Tehnik je bil vključen v strokovno skupino, ki je bila zadolžena za urbanistično urejanje Škofje Loke. Skupina je bila oblikovana na pobudo takratnega župana Cvetka Kobala, v njej pa so bili zelo aktivni člani Muzejskega društva, v katerega se je včlanil leta 1955.
Izdelal je načrte za številne stanovanjske in poslovne objekte, ki stojijo večinoma v okolici Škofje Loke ( kinodvorana, glavna pošta ob avtobusni postaji, tovarna Odeja, Peks in veletrgovina Loka, most od avtobusne postaje proti mestu idr.).

Poleg arhitekture se je ukvarjal tudi s fotografiranjem. Njegove fotografije krasijo mnoge zbornike in publikacije. Posnel je najmanj 3000 črnobelih in prav toliko barvnih fotografij in kakih 14.000 diapozitivov. Zadnja leta fotografira predvsem cerkve, pokopališča in križe. Nekatere njegove fotografije so vključene v koledar Mohorjeve družbe za leto 2009. Z odličnimi posnetki je obogatil knjige prof. Franceta Steleta, delo prof. Naceta Šumija Secesija Ljubljane in razne monografije (Slovenija, Zakladi Slovenije, Slovenske gore, Lepa Slovenija) ter zbornike Loški razgledi. Bil je ustanovitelj Fotografskega kluba Anton Ažbe Škofja Loka. Je oče znanega filozofa Petra in slikarja Andreja, ki naj bi podedoval njegov fotografski zaklad. Sedaj živi v Škofji Loki.