Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

MINAŘIK, Franc

MINAŘIK Franc, portret
Foto: avtor neznan (Vir: Zbrana dela I. Maribor: Mariborske lekarne, 2000)

Foto galerija

Rojen:
9. junij 1887, Smolnik
Umrl:
9. junij 1972, Maribor
Psevdonim:
Kiranim
Poklici in dejavnosti:
Kraji delovanja:
Občina:
Leksikon:

Franc Minařik se je rodil v Smolniku pri Rušah. Oče je bil ravnatelj tamkajšnje steklarne in po rodu Čeh, mati je bila Korošica. Osnovno šolo je končal v Rušah, gimnazijo pa je leta 1898 začel obiskovati v Mariboru, končal jo je v Mödlingu pri Dunaju. Zatem je odšel na lekarniško prakso na Češko, potem pa leta 1909 končal študij farmacije na graški univerzi in postal magister farmacije.
Zaposlil se je kot lekarniški asistent v Gradcu in se tam poročil. Leta 1914 je šel na vojaško služenje, a je že naslednje leto zaradi bolezni pristal v zdravilišču za pljučne bolezni v Hörgasu. Tam je tudi delal v lekarni in laboratoriju, nato pa je leta 1916 začel z delom v lekarni H. Robleka na Bledu. Po lastnikovi smrti je lekarno odkupil. Leta 1927 se je odločil, da se vrne v Maribor. Kupil je najstarejšo lekarno v mestu, imenovano Mestna lekarna pri orlu, ki se je nahajala na Glavnem trgu. Uspešno jo je vodil vse do leta 1949, ko so mu jo v postopku nacionalizacije odvzeli. Zaposlil se je v Lekarni center na Gosposki ulici.
Minařik ni bil le farmacevt, bil je tudi raziskovalec ter zgodovinar farmacije, ki je svoje zapise redno objavljal. Z objavo člankov je pričel že v času študija. Takrat se je, pod članki predvsem pacifistične vsebine, podpisoval z anagramom Kiranim. Kasneje je objavljal aforizme in sodeloval pri esperantskih časopisih. Prvi strokovni članek je objavil leta 1913 v graškem dnevniku Tagespost, kasneje je objavljal še v Pharmazeutische Post, ki je bil v tistem času med vodilnimi farmacevtskimi strokovnimi časopisi v Evropi. Tudi v letih, ki jih je preživel na Bledu, je pisal. Takrat je njegovo pozornost pritegnila zapuščena samostanska lekarna v Olimju pri Podčetrtku. Po prihodu v Maribor je članke na najrazličnejše teme objavljal v slovenskih in tujih strokovnih ter znanstvenih revijah. Besedila o zdravilstvu je pisal tudi za Magazin 7 dni. Poleg člankov in krajših študij, ki jih je objavil več kot 100 in jih je kasneje v dveh delih zbral Š. Predin, je izdal še nekaj samostojnih publikacij.
Vseskozi je predaval na domačih in mednarodnih farmacevtskih kongresih, od leta 1955 pa je predaval zgodovino farmacije na farmacevtski fakulteti v Ljubljani.
Aktivno je sodeloval pri Zgodovinskem društvu v Mariboru in pri društvu Šola in dom. Bil je med ustanovitelji Mednarodnega društva za zgodovino farmacije in član Mednarodne akademije za zgodovino farmacije.
Z Rdečim križem je sodeloval že v času bivanja na Bledu, od leta 1945 pa je bil predsednik Rdečega križa koroške četrti v Mariboru. Bil je tudi tajnik Lekarnarske zadruge, kjer so skrbeli za družine pokojnih lekarnarjev. Veljal je za človekoljuba in bil zmeraj pripravljen pomagati. Vselej prijazen in vljuden lekarnar, ki se je po mestu zmeraj sprehajal urejen, z zanj značilnim klobukom na glavi, je bil med Mariborčani zelo priljubljen in spoštovan. Znal je preprosto obrazložiti delovanje različnih zdravil, v svoji lekarni pa je prijateljem večkrat ponudil lekarniško vino.
Zaradi Minařikove zbirateljske žilice danes v Pokrajinskem muzeju Maribor stoji stalna lekarniška zbirka. Sicer je živel na Maistrovi ulici, danes pa imamo v mestu, na Teznem, ulico, ki nosi njegovo ime. Prav tako so po njem poimenovana priznanja, ki jih podeljuje Slovensko farmacevtsko društvo.
Pionir zgodovine farmacije pri nas je umrl na svoj rojstni dan leta 1972 v Mariboru. Pokopan pa je, na svojo željo, ob mami v Lenartu.


Najpomembnejša dela

Od staroslovanskega vraštva do sodobnega zdravila, 1971
Pohorske steklarne, 1966
Olimje, Historična lekarna v sliki in besedi, 1955

Prejel je več nagrad in priznanj. Leta 1951 je prejel red dela III. stopnje, ob sedemdesetletnici še najvišje priznanje, ki ga lahko prejme zgodovinar farmacije, Schelenzovo plaketo. Deset let kasneje je prejel visoko državno odlikovanje, red zaslug za narod z zlato zvezdo, in Winklerjevo plaketo. Univerza v Ljubljani ga je imenovala za izrednega profesorja zgodovine medicine, nemško društvo za zgodovino farmacije pa ga je posthumno odlikovalo s Ferchlovo medaljo.

  • Dermota, L. Lekarne. V: Leksikon mariborske družbe in kulture: po letu 1945. Maribor: Obzorja, 2012, str. 110-111.
  • Franc Minařik in lekarniška zbirka Pokrajinskega muzeja Maribor: ureditev Minařikove vitrine v Pokrajinskem muzeju Maribor. Maribor: Pokrajinski muzej Maribor, 2002, Muzejski listi, (27).
  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon: od M do Ž, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 716.
  • Predin, Š. Iz Minařikovega življenja. V: Minařik, F. Zbrana dela: I. del, 2000, str. 1-15.
  • Predin, Š. Zadnji gospod Maribora. V: Minařik, F. Zbrana dela: II. del, 2001, str. V-IX.
  • Forstnerič Hajnšek, M, Vedrina, počitek in zmerno življenje: 130. obletnica rojstva Franca Minařika, lekarnarja, svetovljana, samaritana. Večer v soboto, 10. junij 2017, str. 24.
  • Glazer, J. Minařik, Franc: zbiralec farmacevtsko- historičnega gradiva. V: Slovenska biografija (spletno mesto). Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, 2013-. Pridobljeno 10. 7. 2017 s spletne strani: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi369263/
Avtor/-ica gesla: Daša Zobec, Mariborska knjižnica
Datum prvega vnosa: 9. 10. 2018 | Zadnja sprememba: 3. 6. 2024
Daša Zobec. MINAŘIK, Franc. (1887-1972). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 7. 10. 2024) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/minarik-franc/
Prijavi napako