MILEK, Dragojila

Rodila se je v Zalogu pri Ljubljani mestnemu stražniku Petru in Katarini Milek, roj. Leban. Kasneje se je po tedanji navadi v slovanskem navdušenju iz Karoline preimenovala v Dragojilo. Šolala se je v Ljubljani, najprej pri uršulinkah, potem pa je izpite opravljala še v zasebnem učnem zavodu Julije Moosove.

Leta 1872 je prišla kot prva učiteljica v Kobarid, kjer je uvedla pouk ženskih ročnih del, prirejala veselice s petjem, deklamacijami in igrami, vodila cerkveni pevski zbor ter režirala na domačem odru. Poleg tega je za prirodoslovca Frana Erjavca zbirala ljudske pesmi in ljudska rastlinska imena. Bila je tudi sicer zelo izobražena. Znala je nemško, francosko in italijansko, brala je tudi v ruščini. Sodelovala je v mladinskem listu Vrtec pod imenom Petrovna in objavila v Ljubljanskem zvonu leta 1887 pesem z naslovom Zgodnja cvetlica pod psevdonimom Črnogorka.

Kot tajnica čitalnice v Kobaridu je prišla v stik s tamkajšnjim kaplanom, pesnikom Simonom Gregorčičem, s katerim sta skupaj skrbela za kulturni napredek kraja. Med njima se je razvila ljubezen. Idila z Gregorčičem pa ni trajala dolgo, saj je bil že leto po Dragojilinem prihodu v Kobarid  Gregorčič premeščen v Rihenberk. Malo preden je nastopil novo službo, junija 1873, mu je Milekova posvetila pesem z naslovom Sloves. Kljub ločitvi je ljubezen med njima trajala še nekaj časa, kar dokazujejo nekatere Gregorčičeve pesmi (Ti meni svetlo sonce, Le enkrat!), predvsem pa Dragojilina pisma njenemu in Gregorčičevemu prijatelju, pesniku Cimpermanu.

Po letu 1886 se je razmerje med njima pričelo krhati, Dragojila pa je začela iskati službo drugje. Leta 1889 jo je dobila v belokranjskem Podzemlju. Njen oče, ki si je kasneje ustvaril družino v Ljubljani, je bil doma iz sosednjih Gribelj. V Podzemlju, kjer je stanovala v šoli, je živela dokaj borno. Tu je zaradi bolezni učila samo pet mesecev, potem pa je bila upokojena. Zbolela je za tuberkulozo vratnih bezgavk (škrofuloza). Že naslednje leto je umrla v Ljubljani na Žabjaku. Ob smrti so se je spomnili številni listi in časopisi: Slovenski narod, Učiteljski tovariš, Popotnik, Vrtec, s kratko notico pa tudi Dolenjske novice.