Milan VIDMAR

Rojen je bil 22. junija 1885 v Ljubljani. Je starejši brat literarnega kritika, esejista in politika Josipa Vidmarja. Osnovno šolo, klasično gimnazijo in realko je obiskoval v Ljubljani. Osmi razred klasične gimnazije je v šolskem letu 1902/1903 obiskoval v Novem mestu, kjer je opravil tudi maturo. Na Dunaju je študiral strojništvo, leta 1907 je diplomiral, leta 1910 pa doktoriral iz elektrotehnike.

Služboval je v tovarni Elin v Avstriji, kasneje pa še v tovarni Ganz na Madžarskem.

V letih od 1919 do 1957 je bil profesor elektrotehnike na ljubljanski univerzi. Bil je odličen pedagog in predavatelj. Objavljal je številne članke v strokovnih revijah, s področja elektrotehnike je napisal približno dvajset del (Problemi prenosa električne energije, Pogovori o elektrotehniki). Največje priznanje je dosegel s knjigo Die Transformatoren (1921, Basel). V letih 1928 in 1929 je bil rektor ljubljanske univerze. Nekaj časa je bil tudi dekan oz. prodekan Tehniške fakultete. Leta 1940 je postal redni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, v letih 1942 in 1945 pa je bil njen predsednik. Na njegovo pobudo je bil leta 1948 ustanovljen samostojni Inštitut za elektriško gospodarstvo v Ljubljani, katerega upravnik je postal. Leta 1968 se je preimenoval v Elektoinštitut Milan Vidmar in je danes vodilna slovenska inženirska in znanstveno raziskovalna organizacija na področju elektroenergetike in splošne energetike.

Poleg svojega poklicnega udejstvovanja velja Milan Vidmar za najboljšega slovenskega šahista. Čeprav amater med poklicnimi šahisti, je bil desetletja na največjih mednarodnih turnirjih enakovreden profesionalnim šahistom. Bil je glavni šahovski sodnik na velikih šahovskih turnirjih. Bil je tudi prvi predsednik v Celju ustanovljene Jugoslovanske šahovske zveze. S svojimi deli o šahu (npr. Šah, 1932, in Razgovori o šahu z začetnikom, 1946) je pomembno prispeval k šahovski literaturi. Slovenska šahovska zveza organizira v njegov spomin mednarodni turnir Memorial Milana Vidmarja.

V svojih filozofsko izpovednih delih obravnava tudi svetovnonazorska vprašanja (npr. Moj pogled na svet, 1935, in Oslovski most, 1936). Po smrti je izšla njegova avtobiografija v dveh delih (Spomini, 1964).

Umrl je 9. oktobra 1962 v Ljubljani.