MIKLOŠIČ, Franc

Po končani osnovni šoli v Ljutomeru ter gimnaziji v Varaždinu in Mariboru je odšel na študij v Gradec. Tam je najprej skupaj s Stankom Vrazom končal študij na liceju, potem pa se vpisal na študij prava na graški univerzi. Po uspešnem zaključku je sledil še študij filozofije, kjer je predmet kot študent tudi predaval, leta 1838 pa ga je zaključil z doktoratom. Iz Gradca se je preselil na Dunaj, kjer si je nadaljnji študij prava financiral kot odvetniški pripravnik, tajnik, vzgojitelj in predavatelj v hiši grofa Abensperga – Trauna. Leta 1840 je nato iz prava tudi promoviral. Prijateljske in druge naveze, ki si jih je nabral v času študija, so ga umestile v visoko družbo, tako v kroge dunajskih intelektualcev kot v neposredno bližino samega dvora in plemstva. Tam se je približal tudi Kopitarju, kar ga je popeljalo do pomembne službe v dvorni knjižnici. Kopitar je kmalu spoznal njegovo izredno jezikovno znanje in našel v njem svojega naslednika. Med njegovim bivanjem v Rimu ga je tako nadomeščal prav Miklošič kot cenzor za slovanske, novogrške in romunske knjige, po smrti Kopitarja pa je prevzel tudi njegove delovne naloge. Leta 1848 je bil zaradi znanstvenega delovanja imenovan za dopisnega člana Akademija znanosti, leta 1851 pa za rednega. Leta 1848 se je vključil še v politično življenje, saj je bil v okraju Lenart v Slovenskih goricah izvoljen kot poslanec v državni zbor, postal je predsednik političnega društva Slovenija na Dunaju in sooblikovalec programa Zedinjene Slovenije. Po razpustitvi državnega zbora je bil leta 1849 imenovan za izrednega profesorja slavistike na novoustanovljeni dunajski univerzi, naslednje leto pa za rednega. Njegova stolica za slovansko filologijo je tako postala najpomembnejše slavistično središče v Evropi, sam pa je bil največja slavistična osebnost 19. stoletja. Dvakrat je bil izvoljen za dekana Filozofske fakultete, leta 1854 pa tudi za rektorja dunajske univerze. Ves ta čas je deloval tudi v dvorni knjižnici in bil znanstveno aktiven. Leta 1852 se je še poročil, in sicer s hčerko službenega kolega viteza pl. Eichenfelda, s katero sta imela dva sinova, Franca in Morica. Upokojil se je leta 1885, ko je na njegov predlog stolico zasedel njegov nekdanji učenec Vatroslav Jagić. Pokopan je na Centralnem pokopališču na Dunaju.
Miklošičevo obširno znanstveno delo obsega skoraj vsa področja slovanske filologije. gramatiko, leksikografijo, zgodovino, narodopisje, izdajanje tekstov, recenzije in slavistični časopis, poleg tega pa obsega tudi razne razprave v neslovanskih in celo neindoevropskih jezikih. Prejeti grb za viteški stan krasi tudi njegovo rojstno hišo na Radomerščaku, sam pa se je od takrat dalje podpisoval kot dr. Franc vitez Miklošič. Po njem je poimenovana tudi ljutomerska gimnazija (Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer), na tamkajšnjem trgu pa je od leta 1926 postavljen njegov doprsni spomenik iz belega marmorja.
Največje delo, Primerjalno slovnico slovanskih jezikov (Vergleichende Grammatik der slawischen Sprachen), je ustvarjal tri desetletja, predstavil pa je glasoslovje, oblikoslovje, besedotvorje in skladnjo. Poleg tega je postavil temelje slovanskemu imenoslovju, dosledno se je posvetil etimologiji, bil je prevajalec in avtor praktičnih besedil za šolsko rabo, znan je kot leposlovec. Tudi ohranjena obsežna korespondenca govori o njegovem velikem znanstvenem ugledu.