MERHAR, Alojzij

Osnovno šolo je obiskoval v Marijanišču[1]. Med leti 1890 in 1898 gimnazijo. Nato je v letih 1898–1902 študiral bogoslovje. Novo mašo je daroval 14. julija 1902. Kot kaplan je služboval v Šmartnem pri Litiji (1902–1903), v Planini pri Rakeku (1903–1904). Zaradi nadarjenosti so ga poslali v Rim, kjer je študiral cerkveno pravo na Gregorijanski univerzi ter leta 1906 postal doktor. Kasneje je služboval kot kaplan v Dobu pri Domžalah (1906–1907) in v Sostrem (1907–1908). Od 1. oktobra 1908 do 1. oktobra 1921 je bil katehet na II. drž. gimnaziji v Ljubljani in nato do 1. julija 1924 na državnem ženskem učiteljišču. V letih. 1909–1912 je opravljal tudi službo stolnega vikarja in bil leta 1924 imenovan za stolnega kanonika.

Zadnja leta je veliko časa preživel v Rogaški Slatini. Psevdonim Sardenko si je nadel po ukrajinskih pesmih, iz katerih se je učil na pobudo dr. Janeza Evangelista Kreka. Prve pesmi je pričel objavljati v Angelčku (1895) in Vrtcu, nato pa v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu, ki ga je od leta 1922 tudi urejal. Njegova prva pesniška zbirka ima naslov V mladem jutru (1903). Kasneje je izdal še zbirke Roma (1906, 1941), Nebo žari, (1916), Dekliške pesmi (1922), Apostol Slovencev Anton Martin Slomšek (1930), Daritev (1927), Trojno klasje (1940), Tolažnica (1942). V svojem pesništvu je tekmoval s pesniki moderne. Njegova lirika je vsebinsko zmes pobožnosti in neizživete erotike. Verzi so spretno oblikovani in ritmično shematični, dekorativni in napolnjeni s tradicionalno biblično simboliko.

Poleg pesmi je pisal še črtice, igrice za otroke, legende, svetopisemske biografije, odrske slike, ki so jih uprizarjala verska društva, pa tudi vzgojne povesti in spomine.

Literarnozgodovinsko vrednost imajo dijaški spomini in zbrana pričevanja Okoli Ketteja in Murna.

Drame: Pet modrih devic (1903), Mater Dolorosa (1910), Slovanska apostola (1910), Mati svetega veselja (1912), Slovo (1913), Solza miru (1915), Nedeljske ure na društvenih odrih (1920).

Biografije in strokovni spisi: Pij XI. (1929), Šola miru (1934), Rogaška Slatina (1936).