Napredno iskanje
sl
en hu it sl

Maksimiljan MEDVED

Portret - Maksimiljan MEDVED
Maksimiljan Medved - Arhiv družine Medved

Foto galerija

Rojen:
15. oktober 1923, Št. Vid pri Stični
Umrl:
1. december 1944, Pliskovica (obč. Sežana)
Variante imen:
Maks, Bojan
Poklici in dejavnosti:
Kraji delovanja:
Občina:
Življenjepis

Rodil se je v številčni kmečki družini materi Karolini, roj. Jereb, in očetu Jožetu Medvedu. Osnovno šolo je končal v Šetvidu pri Stični. Šolanje je nadaljeval na moški realni gimnaziji v Ljubljani. Obiskoval je tudi glasbeno šolo in igral na harmoniko. Bil je naprednega duha in se je zelo zgodaj povezal z Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ob kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske je zbiral odvrženo orožje in zaboje streliva ter vse zbrano januarja 1942 predal partizanom. V letu 1942 so ga aretirali italijanski karabinjerji, ga zaprli in tudi kmalu izpustili. Prebiral in širil je mladinsko in partijsko literaturo ter se udeleževal raznih akcij. Večkrat se je vračal v domači kraj in organiziral mladino za boj proti italijanskemu okupatorju. Leta 1943 je maturiral.

Ob kapitulaciji Italije je vstopil v Loško partizansko brigado. Med jesensko nemško ofenzivo leta 1943 je bil pri Cerkniškem jezeru težko ranjen v nogo. Po ozdravitvi je postal borec Tomšičeve brigade, s katero je prišel konec leta 1943 v Brkine. Januarja 1944 so ga poslali v slovensko Istro, da bi pomagal pri delu z mladino, ki ga je hitro vzljubila in v njem videla svojega voditelja in učitelja. Mladino je učil partizanske pesmi in krajše igre.

Bojana so vključili v okrožni komite SKOJ (Zveza komunistične mladine Jugoslavije) za južno Primorsko. Kmalu zatem je bil postavljen za sekretarja SKOJ-a srednjeprimorskega okrožja. Na Krasu je nadaljeval delo med mladimi Kraševci.

1. decembra 1944 je padel v spopadu z italijanskimi fašisti v Pliskovici. Preden se je mrtev zgrudil, je zavpil »Smrt fašizmu.« Mrtvega so naložili na kmečki voz in odpeljali v Koprivo pred fašistično postojanko. Zvečer je mladina Koprive odpeljala voz in priljubljenega voditelja Bojana pokopala na vaškem pokopališču v Koprivi. Leta 1950 je bila na njegov grob postavljena skromna spominska plošča, leta 1982 pa so grob dokončno uredili, tudi po zaslugi njegovega mlajšega brata, partizana Antona Medveda.

Nagrade

Leta 1969 mu je bilo posmrtno podeljeno priznanje ob 25. letnici ustanovitve srednjeprimorskega okrožja in okrajev Ajdovščina, Vipava, Gorica, Miren, Komen in Sežana za njegov prispevek v narodnoosvobodilnem boju slovenskega in vseh jugoslovanskih narodov v letih 1941–1945 proti fašizmu za osvoboditev zasužnjene domovine.

Viri in literatura

Arhiv družine Medved.
Kavčič, V. Mladost v boju. Ljubljana: Klub borcev NOV »Kosmač-Klemenc«, 1955, str. 113.
Klatzer, V. Lik okrožnega sekretarja SKOJ za Srednjeprimorsko: Maks Medved – Bojan, sin Dolenjske dal življenje za svobodo na Krasu. Primorski dnevnik, 14. april 1978, let. 34, št. 88, str. 23.
Slovenska Istra v boju za svobodo. Koper: Lipa, 1976, str. 462.
Sistory: Žrtve 2. svetovne vojne. Maksimiljan Medved. (citirano 8. avgusta 2025). Dostopno na naslovu: https://www.sistory.si/ww2/9B5C6BA1-AFCC-4E93-B62C-3FD88F1A4924

Avtor/-ica gesla: Tomaž Teropšič, (geslo vnesla Mateja Kambič, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto)
Datum prvega vnosa: 12. 9. 2025 | Zadnja sprememba: 30. 12. 2025
Tomaž Teropšič. Maksimiljan MEDVED. (1923-1944). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 22. 2. 2026) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/maksimiljan-medved/
Prijavi napako

Morda vas zanimajo tudi

Datum vnosa: 25. 5. 2017

Anton (Tone) MIKELN

Rodil se je v Celju očetu Miroslavu, delovodji skladišča in ekspedita ter upravniku Mohorjeve družbe na Prevaljah in kasneje v Celju, Maistrovemu b...
Datum vnosa: 21. 8. 2015

Zdravko KLANJŠČEK

3. marec 1925–29. julij 2002
Zdravko (Srečko Miloš) Klanjšček se je rodil na Kogu pri Ormožu. Naprej je živel v Vučji vasi pri Križevcih, kasneje pa se je preselil v Ljubljano,...
Datum vnosa: 2. 4. 2020

Robert BARBO-WAXENSTEIN

2. oktober 1889–9. junij 1977
Zadnji moški potomec rodbine Barbo-Waxenstein iz graščine Rakovnik pri Šentrupertu na Dolenjskem. Poznan je tudi po literarnem ustvarjanju.