Neža MAURER

Začetki njenega ustvarjanja segajo že v otroštvo, ko je na pobočju Gore Oljke pisala svoj dnevnik. Osnovo šolo je obiskovala na Polzeli in nato po vojni odšla na nižjo gimnazijo v Žalcu in Celju, ki jo je končala leta 1946. Učiteljišče je končala v Ljubljani in svoje prvo službovanje opravljala na Primorskem v Črnem Vrhu nad Idrijo. Diplomirala je na Pedagoški akademiji v Ljubljani in medtem že delala na nižji gimnaziji v Ilirski Bistrici, kjer je bila mentorica šolskega glasila Brinje, ki izhaja še danes.

Vpisala se je na izredni študij slavistike na Filozofski fakulteti in diplomirala leta 1960. Po diplomi se je njeno delo v razredu končalo, zaposlila se je kot prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana. Opravila je tudi mednarodni tečaj za šolske oddaje v Rimu. Svojo prvo pesniško zbirko za otroke z naslovom Kam pa teče voda je napisala leta 1962, vendar je bila objavljena šele deset let kasneje. Nato se je zaposlila kot novinarka, bila je tehnična urednica v Rodni grudi, pri Pionirskem listu je urejala brošure za slavnostne dneve na šolah, bila je tudi tehnična urednica revije Otrok in družina, v časopisu Kmečki glas je urejala kulturno rubriko in bila terenska reporterka za območje Kozjanskega. Po smrti moža Hermana Škofiča si je morala poiskati drugo službo, saj je morala sama zaslužiti za preživljanje dveh otrok (hčere Eve in sina Miklavža) ter mame. Postala je glavna urednica in direktorica pedagoškega časopisa Prosvetni delavec. Tu je ostala sedem let. Nato je odšla za svetovalko za kulturo pri Komiteju za informiranje SR Slovenije, kjer je ostala do upokojitve.

Posvetila se je literaturi in nastopom po šolah, pisala je literaturo za odrasle in otroke. Veliko njenih, predvsem otroških, pesmi je uglasbenih.

Zadnja leta je živela v domu starejših v Preddvoru in še vedno pisala za mladino in odrasle. Bila je članica Društva novinarjev (od leta 1962), Društva slovenskih pisateljev (od leta 1973), Gibanja za kulturo miru in nenasilja (od leta 1983) in Slovenskega PEN centra (od leta 1991).

Za svoje novinarsko delo in literarno ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja. Leta 1991 so ji podelili Groharjevo priznanje za življenjsko delo in Priznanje Gibanja za kulturo miru in nenasilja. Osem let kasneje je postala častna občanka občine Polzela, bralci Jane pa so jo izbrali tudi za Slovenko leta 2008. V letu 2010 je prejela slovensko literarno nagrado Zlatnik poezije za življenjsko delo. Pred kratkim pa ji je bila podeljena Levstikova nagrada Založbe Mladinska knjiga za življenjsko delo z obrazložitvijo, da so besedila njenih pesmi del klasike slovenske književnosti za otroke.