Matija VALJAVEC (KRAČMANOV)

Najprej je hodil tri leta v normalko v Kranj. Leta 1842 pa so ga poslali v gimnazijo v Ljubljano. Tedaj se je v njem prebudila narodna zavest, saj je poslovenil svoj priimek iz Wallautz v Valjavec. V šolskem letu 1850-51 je opravil maturo. Leta 1855 je končal študij klasične in slovanske filologije na Dunaju.

Bil je gimnazijski profesor v Varaždinu (1854-1876). Tudi tukaj je zbiral domače pesmi in jih izdal v lični obliki. Profesuro je nadaljeval v Zagrebu, do upokojitve 1891, ko je leta 1893 je postal tajnik in knjižničar pri JAZU. Valjavec ni bil samo zbiralec ljudskega blaga, ampak tudi pesnik. V poeziji je povezoval prvine romantike in ljudskega pesništva (Pesmi, 1855). Odmevne so bile njegove legende, satirične basni, pravljice (Pastir, 1859) in epske pesmi (Zora in Solnca, 1867). Izvrstna je njegova idilična pesem Zorin in Strlina. Med počitnicami je v rojstnem kraju zahajal med vaške možake, od katerih je izvedel marsikatero pripovedko ali vražo iz nekdanjih časov. Najraje je hodil v hišo “starega Kosmata”. Vse je beležil in objavljal v raznih zbirkah.

Zbiral in strokovno je zapisoval ljudsko slovstvo. V jezikoslovju je raziskoval staro cerkveno slovenščino, slovenska narečja in naglas v slovenskem jeziku. (Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku, 1878-959; Zur Betonung im Slovenischen, 1881). Upošteval je vsa slovenska narodnostna območja (tudi prekmursko). Bil je član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (dopisni 1876, redni 1879). Zanjo je spisal več razprav o jezikoslovju.