Matej MOČNIK

Po končani ljudski šoli in šestih razredih latinske šole (gimnazije) v Ljubljani (1845) se je odločil za redovniški stan in sicer za jezuitski red. Jezuiti so ga sprejeli v samostan, ker so o njem slišali le pohvale. Na gimnaziji se je izkazal zlasti v zemljepisu. Jezuite pa je kmalu zapustil, ker je začel bolehati na živcih. Ko je na očetovem domu nekoliko okreval, je prevzel službo dacarja na Vačah. Od tam je šel k okrajnemu predstojništvu v Kamnik. Tu je z dekanovo pomočjo postal 1855 pomožni učitelj na dekliški šoli. Kot privatist je napravil avgusta 1856 učiteljski izpit in bil nato na isti šoli imenovan za učitelja pripravnika. Novembra 1864 je bil premeščen za podučitelja na mestno deško šolo pri Sv. Jakobu v Ljubljani, kjer je 1870 napredoval za učitelja. Od 1870 do 1873 je bil šolski nadzornik za kamniški okraj. Po daljšem bolehanju je bil 1882 upokojen.

Udejstvoval se je kot odbornik Društva slovenskih učiteljev in od 1883 urejal stanovski časopis Učiteljski tovariš, v katerem je objavil veliko člankov z metodično vsebino. Je avtor več učbenikov: Praktična slovensko-nemška gramatika, Zemljepisna začetnica in Slovnica v ljudski šoli.V Ljubljani skoraj ni bilo krščanskega društva, v katerem on ne bi deloval. Posebno je bil aktiven v Društvu za podpiranje učiteljskih vdov in sirot. Ker ubogih dijakov ni mogel podpirati z večjimi darovi, jih je poučeval brezplačno.Umrl je v Ljubljani ob času najhujše potresne zmešnjave. Slovensko učiteljsko društvo je leta 1897 vzidalo v njegovo rojstno hišo v Zalogu marmornato spominsko ploščo.