MARN, Josip

Šolal se je v Ljubljani. Jeseni 1839 je začel obiskovati normalko v Ljubljani in leta 1843 gimnazijo. Leta 1846 je bil sprejet v novoustanovljeno Alojzijevišče. Kot odličnjak je leta 1851 končal gimnazijo, a zaradi slabotnega zdravja ni nikoli pristopil k maturi, ki se takrat tudi ni zahtevala za sprejem v bogoslovje. Leta 1855 je postal kaplan v Horjulu, kjer je na svoje stroške najel sobo in v njej ustanovil zasilno šolo ter učil otroke krščanski nauk, branje in pisanje.

Leta 1857 je namesto škofa Antona Alojzija Wolfa najprej nastopil službo za poučevanje verouka v nižjih razredih in slovenščine v 7. in 8. razredu. Po izpitu iz verouka in smrti kateheta Antona Globočnika je 17. julija 1859 postal stalen učitelj verouka na nižji gimnaziji. 13. julija 1860 je pri Franu Miklošiču na Dunaju opravil izpit iz slovenščine kot glavnega predmeta in bil 17. julija 1863 imenovan za pravega gimnazijskega učitelja. Naslov profesor so mu priznali 18. decembra 1866. Od 1882 je bil načelnik knjižnega odseka in med leti 1886–1893 predsednik Slovenske matice, kjer je odločilno vplival na njen program.

Ob upokojitvi leta 1892 je bil za svoje vestno delo na šolskem področju odlikovan z viteškim križcem Franc-Jožefovskega reda. Na cerkvenem področju je priznanja dobil precej pozno – leta 1889 je bil imenovan za častnega kanonika ljubljanskega kapitlja.

V Alojzijevišču je bil Marn ljubljenec vodje, dr. Pogačarja, ki mu je pomagal s prevodi in popravki pri Slovenskem verskem časopisu. V javnosti se je prvič oglasil leta 1849 v Navratilovem mladinskem Vedežu s krajšimi članki zabavne in resne vsebine: Blagosrčni mladenič, Življenje-leto, Povračilo, Kmet in tatje, Skopuha vmori glad pri zakaldu, Vojak zares junak, Plačilo nehvaležnosti in hudodelstva. V Slovenski bčeli je leta 1852, pod psevdonimom Milko, izšla njegova prilika Hrast in lipa. Kot osnovnošolec je bil leta 1851 urednik domačega rokopisnega tednika Daničica, v Lenčkovem Slovenskem romarju (1852) pa je podal razgovor 7 pivcev o svojih ženah in njih 7 žen o svojih možeh.

Značilna za njegovo usmerjenost, ki ji je ostal zvest vse do konca, je njegova Beseda, ktero je govoril bogoslov svojim vrstnikom, ki jo je napisal leta 1853. V njej poudarja poleg temeljite izobrazbe v bogoslovnih vedah tudi potrebno znanje mnogih jezikov.

Delo

Pri opravljanju učiteljskega poklica se je srečeval z nemajhnimi težavami, povezanimi z jezikom. Brez knjig je moral poučevati slovenščino v nemščini, ocena iz slovenščine pa se sploh ni upoštevala. Šele po mnogih borbah je januarja 1860 slovenščina postala obvezen predmet za vse dijake slovenske narodnosti, ocena iz nje pa je bila enakopravna vsem ostalim.