Marina MELHIORCA

Glede na zapise iz sodnega procesa, ki izpričujejo njeno starost, je bila Marina (Marija) Melhiorca (Melchiorza) doslej najstarejša in prva poimensko znana prekupčevalka s čipkami in tihotapka živega srebra iz Idrijsko-Cerkljanskega. Bila je podložnica tolminskega gospostva, doma iz Šebrelj. Ime Melhiorca bi utegnilo izhajati iz imena Melchior–Miha in lahko pomeni, da je bila žena nekega Mihe, da je bilo Miha ime njenemu očetu, ali se je tako reklo pri hiši. Ker je v aktih označena kot »stara beračica brez imetja«, se zdi najverjetnejša prva možnost. V Idriji je kupovala ukradeno živo srebro in ga preprodajala pod pretvezo, da prinaša hrano in kupčuje s čipkami. Prijeli so jo na podlagi ovadbe. Ob prijetju je bila pretepena in nato zaprta v ječe gradu Gewerkenegg.
Marina je bila ena izmed obtoženih v procesu proti tolpi tatov in tihotapcev, ki se je v Idriji odvijal v letih 1729 –1730. V proces je bilo vpletenih več rudarjev, ki so bili organizirani v tolpo. Njena vloga v domnevni tihotapski tolpi je nejasna, giblje se od naivne žrtve do glavnega veznega člena tihotapcev, do vodje tihotapske tolpe. Navkljub starosti in telesnim šibkostim je zasliševalce ves čas vodila za nos in nenehno spreminjala svoje izjave na zaslišanjih. Proces proti tihotapcem se je začel leta 1729, zadnji ohranjeni zapisi pa so z marca leta 1731. Takrat je bil idrijski rudniški upravitelj plemeniti Franc Anton Steinberg. Sam proces je dosegel ogromne razsežnosti in je bil zelo razvpit, saj je trajal nenavadno dolgo, vanj so bila vpletena oblastva iz idrijskega, loškega in tolminskega gospostva, neposredne napotke pa je rudniški upravitelj dobival iz graške dvorne komore. Najdeni sodni zapisi ponujajo vpogled v kriminalno sodstvo v 1. polovici 18. stoletja, razkrivajo oblike kaznovanj ter kriminalno življenje tedanjih prebivalcev idrijskega, tolminskega in loškega gospostva. Proces razkriva kar nekaj podatkov o pravni zgodovini Idrije, obenem tudi množico napak in nerodnosti, ki so jih izvedle tedanje sodne oblasti. Ker je bil proces proti tatovom in tihotapcem kazenske narave, je bil vanj vpleten tudi Jakob Anton Coronini (1687–1741), tolminski grof in deželni glavar do l.1741.
Kako je bila Melhiorca kaznovana, se ne ve, kajti akti o zaključku procesa so izgubljeni. Dokončno obliko kaznovanja naj bi določili organi v Gradcu. Zaradi Melhiorčine starosti in dejstva, da je bila brez premoženja, so bili priporočeni mili ukrepi. Na to je vplival tudi grobi ukrep tolminske sodne sluge ob njenem prijetju. Melhiorca je zadala zadnji udarec upraviteljevi sodni avtoriteti, saj je, kljub svoji starosti in krhkemu telesnemu zdravju, kot glavni vpleteni pred njo, pobegnila. A se je tudi sama vrnila. Verjetno je bil njen sklep povezan predvsem s pritiski brata in župana (Supan) iz Šebrelj.
Morda je bila javno kaznovana, privezana k sramotilnem stolpu na Lenštatu in izgnana, morda jo je zaradi pobega glavnih dveh obsojencev odnesla brez večjih posledic ali javne kazni, najmanj verjetna pa je možnost, da je bila kaznovana z žigosanjem, čemur je nasprotovala graška komora.
Kustosinja Marija Terpin Mlinar je leta 2020 o njenem liku napisala pravljico: Tihotapka Melhiorca, ki jo je izdal Mestni Muzej Idrija.