Marija TOMŠIČ

Bila je hči orožniškega poročnika Jožeta in Marije, roj. Lunder. Njen brat Janez Tomšič je bil kontraadmiral, brat France Tomšič pa jezikoslovec in leksikograf. Leta 1909 se je družina z enajstimi otroki preselila v Novo mesto, kjer je Marija v vasi Šmihel obiskovala ljudsko in meščansko šolo ter nato dvoletno trgovsko šolo v Novem mestu. Pripravništvo je opravljala na okrajnem glavarstvu v Novem mestu in leta 1925 opravila izpite za četrti razred ter nižji tečajni izpit na 1. državni dekliški meščanski šoli v Ljubljani. Leta 1927 se je vpisala še na novo šolo za medicinske sestre v Ljubljani ter jo leta 1929 tudi z odliko končala.

V letu 1930 je bila imenovana za šolsko sestro pri Šoli za sestre v državnem zavodu za zdravstveno zaščito mater in dece v Ljubljani, kjer je vzgajala in nadzirala gojenke ter jih uvajala v praktično delo. Leta 1933 je z odliko opravila državni strokovni izpit in leta 1937 postala učna medicinska sestra nege bolnika na internem oddelku ljubljanske bolnišnice. Na šoli je poučevala tudi predmeta nega bolnika in organizacija bolniške službe ter za slednjega napisala učbenik. Poleg tega je opravljala še blagajniško in knjigovodsko ter občasno računovodsko delo. Čas vojne je preživela v Ljubljani in podpirala svoje učenke in aktivistke OF.

V povojnem obdobju, ko je primanjkovalo strokovnega kadra, je bila leta 1946 premeščena v Novo mesto za glavno sestro Javne ženske bolnice, nato pa je po reorganizaciji bolnišnice postala glavna medicinska sestra kirurškega oddelka in to delo opravljala vse do upokojitve. V težkih razmerah se je požrtvovalno lotila novačenja in poučevanja deklet, ki so bile brez strokovne in večkrat tudi osnovnošolske izobrazbe ter tako začela postavljati temelje stroke zdravstvene nege na Dolenjskem. Njeni bolničarski tečaji so leta 1956 prerasli v bolničarsko šolo, ki je bila v okviru bolnice organizirana vse do leta 1962, ko je bila ustanovljena srednja zdravstvena šola. Razen tega je nadzorovala pripravo in razdeljevanje hrane, ki jo je bolnica pridelala sama ter vodila laboratorij kirurškega oddelka. Po opravljenih dodatnih izpitih je Marija leta 1947 postala višja medicinska sestra in leta 1950 zdravniška pomočnica.

Leta 1952 je bila pobudnica ustanovitve novomeškega pododbora Društva medicinskih sester Slovenije, kateremu je do leta 1959 tudi predsedovala. Bila je predsednica sindikata socialnih in zdravstvenih ustanov, podružnice 1 v Novem mestu, članica RK in AFŽ. Leta 1965 se je upokojila, a je še vse do leta 1968 pomagala bolniškim sestram pri delu.