MALIČ, Ferdinand

Ferdinand Malič je večino svojega otroštva preživel na Vukovskem dvoru, kjer sta ga vzgajali njegova mati in stara mati. Po končani gimnaziji se je leta 1841 vpisal na graško univerzo, kjer je hkrati obiskoval risarsko akademijo in študiral logiko, filozofijo in pravo. A kmalu je študij slednjih opustil in se posvetil zgolj risanju. Učitelja, ki sta na Maliča imela največji vpliv sta bila Josef August Stark in Ernst Christian Moser; slednji ga je spodbudil k nadaljevanju študija na Dunaju. Od decembra 1842 je obiskoval Akademijo upodabljajočih umetnosti, a je študij večkrat prekinil, saj je njegova mati, ki je med tem časom prevzela vodenje posestva, pri delu potrebovala moško pomoč. Zato je julija 1848 študij prekinil za dalj časa in se vrnil k materi na posestvo. Med tem pa slikarstva ni čisto opustil, saj je slikal portrete uglednih Mariborčanov in okoličanov ter pokrajino zahodnih Slovenskih goric.

Leta 1851 se je vrnil na Dunaj, kjer je pod mentorstvom Ferdinanda Georga Waldmüllerja naslikal svojo prvo veliko žanrsko sliko Najdenček (der Findling). Ta je na razstavi avstrijskega likovnega društva leta 1852 pritegnila veliko pozornosti in odkupili so jo za zbirko v dunajski palači Belvedere. Med bolj znanimi Maličevimi slikami tega časa so Mali rekrut, Mala zločinka, Otroška soba… Leta 1845 se je skupaj s prijateljem Karlom Hassom odpravil na študijsko potovanje po Evropi, kjer sta obiskala Dresden, Leipzig, Düsseldorf, Köln, Bruselj in Pariz. Tam se je izpopolnjeval pri Leonu Cognietu in se leta 1855 s svojim Najdenčkom predstavil na pariški svetovni razstavi, kjer je bilo na enem mestu zbranih 1800 slik umetnikov iz 28 držav. V Parizu je bival v času umetniške kolonije Barbizon (zavračanje akademizma, predhodniki impresionizma), katere vpliv je kasneje viden na slikah njegovega slovenskogoriškega obdobja. Razlike med njegovim akademskim pojmovanjem slikarstva in pariškimi mojstri modernih umetniških smeri pa so ga privedle do spoznanja, da nikoli ne bo takšen slikar, kot bi hotel biti, zato se je odločil opustiti slikarsko kariero.

Leta 1855 se je vrnil k materi na posestvo v Vukovju, kjer je na njeno željo prevzel posestvo in za nekaj časa odložil čopiče, saj mu delo na kmetiji ni dopuščalo časa za slikanje. A že leta 1858 je ob prenovi domače cerkve svete Marjete v Pernici naslikal glavno oltarno sliko z istoimensko svetnico. Poleg še ene slike v zasebni lasti, je ta po znanih podatkih edina, ki je za njim ostala na Slovenskem. Leta 1865 se je poročil z osem let mlajšo Anno Marijo Schramm, ki ga je razbremenila pri delu, zato je zdaj našel čas tudi za slikanje. Rodila sta se jima sinova Otmar in Heinrich, ki sta skupaj z materjo bila pogost bidermajerski motiv njegovih slik. Vedno pogosteje se je posvečal tudi krajinskemu slikarstvu, pri katerem se opazijo poteze barbizonske šole slikanja. Njegov atmosferski pogled na naravo in sproščene slikarske oblike ustvarjajo svojstven slikarski slog zaradi česar so ga kritiki kasneje priznavali za zelo dobrega krajinarja.

Skrbi za posestvo, ki ga sinova nista imela namena prevzeti, na stara leta ni bil več kos. Zato ga je leta 1895 prodal in se skupaj z ženo preselil v Lenart, kjer ga je kmalu po selitvi zadela kap. Po petih letih hiranja je v Lenartu tudi umrl in bil pokopan. Njegovega groba danes ni več mogoče najti. Čeprav je v svojem okolju veljal za uglednega človeka, je v zadnjih letih postal skoraj pozabljen slikar. Že za časa svojega življenja se je redko udeleževal razstav, zato je njegovo delo ostalo neznano in brez učinka. Po smrti so se ga za kratek čas spomnili na razstavi Štajerskega slikarskega društva leta 1902, kjer je bil razstavljen ves njegov pomembnejši opus in je razstava požela veliko pozitivnih kritik. Malič je za seboj pustil okoli 300 likovnih del, ki jih velik del hranijo v Novi galeriji deželnega muzeja Joanneum v Gradcu, tako na stalni razstavi kot tudi v depojih.