Maksimiljan MEDVED

Rodil se je v številčni kmečki družini materi Karolini, roj. Jereb, in očetu Jožetu Medvedu. Osnovno šolo je končal v Šetvidu pri Stični. Šolanje je nadaljeval na moški realni gimnaziji v Ljubljani. Obiskoval je tudi glasbeno šolo in igral na harmoniko. Bil je naprednega duha in se je zelo zgodaj povezal z Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ob kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske je zbiral odvrženo orožje in zaboje streliva ter vse zbrano januarja 1942 predal partizanom. V letu 1942 so ga aretirali italijanski karabinjerji, ga zaprli in tudi kmalu izpustili. Prebiral in širil je mladinsko in partijsko literaturo ter se udeleževal raznih akcij. Večkrat se je vračal v domači kraj in organiziral mladino za boj proti italijanskemu okupatorju. Leta 1943 je maturiral.

Ob kapitulaciji Italije je vstopil v Loško partizansko brigado. Med jesensko nemško ofenzivo leta 1943 je bil pri Cerkniškem jezeru težko ranjen v nogo. Po ozdravitvi je postal borec Tomšičeve brigade, s katero je prišel konec leta 1943 v Brkine. Januarja 1944 so ga poslali v slovensko Istro, da bi pomagal pri delu z mladino, ki ga je hitro vzljubila in v njem videla svojega voditelja in učitelja. Mladino je učil partizanske pesmi in krajše igre.

Bojana so vključili v okrožni komite SKOJ (Zveza komunistične mladine Jugoslavije) za južno Primorsko. Kmalu zatem je bil postavljen za sekretarja SKOJ-a srednjeprimorskega okrožja. Na Krasu je nadaljeval delo med mladimi Kraševci.

1. decembra 1944 je padel v spopadu z italijanskimi fašisti v Pliskovici. Preden se je mrtev zgrudil, je zavpil »Smrt fašizmu.« Mrtvega so naložili na kmečki voz in odpeljali v Koprivo pred fašistično postojanko. Zvečer je mladina Koprive odpeljala voz in priljubljenega voditelja Bojana pokopala na vaškem pokopališču v Koprivi. Leta 1950 je bila na njegov grob postavljena skromna spominska plošča, leta 1982 pa so grob dokončno uredili, tudi po zaslugi njegovega mlajšega brata, partizana Antona Medveda.