LUZNIK, Alojzij

Učitelj, izumitelj glasbenega instrumenta didaktofona, podjetnik in narodnjak, Alojzij Luznik, se je rodil v Dornberku očetu Andreju Luzniku in materi Mariji, rojeni Hvalič. Oče, oskrbnik posestva rodbine grofov Coronini – Cronberg, je izviral iz Solkana, mati pa iz Gorice. Poleg prvorojenca Alojzija (tudi Alojza ali Lojzeta) so se zakoncema v Dornberku rodili še trije sinovi. Alojzij je po ljudski šoli nekaj časa obiskoval goriško gimnazijo, potem pa se je vpisal na učiteljišče v Kopru, ki ga je uspešno zaključil leta 1882; pet let zatem je opravil še strokovni učiteljski izpit. Na osebni popisnici iz leta 1899 je navedel, da zna poleg slovenščine še nemški, hrvaški, italijanski in furlanski jezik.

Kot učitelj je služboval najprej v Vipavskem Križu (1882–1884), nato pa še v Komnu (1884–1886), Škrbini (1886–1896) in nazadnje na Vrhniki (1896–1902), kjer je bil (predčasno) upokojen.

Povsod, kjer je učiteljeval, se je dejavno vključil v delovanje krajevnih društev. V Vipavskem Križu se je udejstvoval v tamkajšnji Čitalnici, v Komnu je ustanovil in vodil pevski zbor, v Škrbini je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno bralno društvo Narodni dom, ki ga je kasneje zaradi zaslug pri delovanju društva proglasilo za častnega člana. Bil je včlanjen v Učiteljsko društvo za sežanski okraj. Deloval je tudi v podružnici Družbe sv. Cirila in Metoda Komen, ki se je zavzemala za ustanavljanje slovenskih šol in vrtcev. Na društvenih in drugih prireditvah je pogosto predaval o različnih temah in se zavzemal za ustanavljanje bralnih društev in pevskih zborov.

Za časa svojega bivanja na Krasu se je veliko posvečal glasbi. Z željo pridobiti dober pripomoček za hitro učenje petja in igranja na instrument je preuredil harmonij na novi tehnični podlagi in nastal je »didaktofon«, instrument s prilagojeno klaviaturo, na katerega je bilo moč igrati brez poznavanja not. Leta 1887 je v samozaložbi izdal še knjižico Didaktofon, v kateri je razložil delovanje instrumenta. Ob tem je spoznal veleposestnika in industrialca Josipa Lenarčiča z Vrhnike in postal njegov družabnik pri ustanovitvi tovarne za izdelovanje harmonijev (od leta 1893), ki je tudi proizvajala didaktofone. Bil je tehnični vodja tega podjetja, katerega izdelki so se prodajali po slovenskih deželah in na Balkanu. V izdelavi harmonijev se je uveljavil kot strokovnjak. Najbrž je njuno strokovno in poslovno sodelovanje razlog, da se je Luznik leta 1896 preselil na Vrhniko, kjer je poučeval na tamkajšnji ljudski šoli in na podružnični šoli v Bevkah. Tam je bil tudi član Društva učiteljev in šolskih prijateljev za okraj ljubljanske okolice in član moške podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda. V času po upokojitvi se je z družino preselil v Dornberk, kjer je kupil posestvo in prevzel vodenje kulturnega dela v tem okolišu. Ukvarjal se je tudi z vinogradništvom. Tu naj bi skupaj z Bavčarjem (verjetno lastnikom znane mizarske delavnice iz Sela v Vipavski dolini) ustanovil izvozno podjetje za pohištvo.

Med 1. svetovno vojno je bil, domnevno zaradi naklonjenosti jugoslovanski ideji, aretiran in nekaj časa zaprt v Gorici in nato na Ljubljanskem gradu; odlomke iz Luznikovega poročila o transportu in bivanju na gradu je objavil publicist Andrej Gabršček v knjigi Goriški Slovenci. Po vojni je prodal svoje posestvo v Dornberku in se z družino, najkasneje leta 1921, preselil v Celje, kjer se je naprej dejavno udejstvoval v javnem življenju.

V Celju je bil član, nekaj časa tudi odbornik, Celjskega Sokola (od 1922 Sokolskega društva Celje) in predsednik prosvetno-kulturnega odseka pri Celjski sokolski župi. Deloval je tudi pri Jugoslovanski matici v Celju, pri društvu »Soča« in pri Zvezi jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine. Leta 1927 je kot član Samostojne demokratske stranke kandidiral na volitvah v občinski odbor v Celju. Leta 1935 je postal tajnik novoustanovljene podružnice narodnoobrambne organizacije Branibor. V Celju mu je leta 1930 umrla soproga Katarina Viktorija, rojena Pipan, ki je bila po rodu iz Škrbine. Z njo je imel dva sinova in dve hčeri; njuni otroci so se rojevali v Dornberku in na Vrhniki.

Natančen datum in kraj njegove smrti zaenkrat nista poznana. Na podlagi podatka z družinskega nagrobnika na pokopališču v Škrbini in naknadne pisne zabeležke ob njegovem imenu v publikaciji Bericht der k. k. Lehrerbildungs – Anstalt in Capodistria veröffentlicht am Schlüsse des Schuljahres 1899–1900, ki je digitalizirana objavljena na portalu Digitalne knjižnice Slovenije, lahko sklepamo, da je umrl oktobra 1942. Istega leta v mesecu februarju je namreč še praznoval svojo osemdesetletnico rojstva, in sicer v Jagodini v Srbiji, kamor se je preselil že pred 2. svetovno vojno k svojemu sinu Zoranu, ki je bil zaposlen v tamkajšnji pivovarni. Zaradi vojnih razmer je verjetno, da je tam tudi umrl in bil pokopan.

Njegova hči Zorana in zlasti snaha Mira Gruden sta bili pred 2. svetovno vojno dejavni članici Sokolskega društva Celje.