Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

LUŽEVIČ, Franjo

LUŽEVIČ Franjo
Franjo Luževič kot študent v Zagrebu. Zasebni arhiv M. Ocvirka.

Foto galerija

Rojen:
29. avgust 1903, Slance, Slovenija
Umrl:
30. september 1981, Ptuj, Slovenija
Občina:

Franjo Luževič je bil pevski pedagog, pevovodja, skladatelj in organist, ki je pustil velik pečat ne samo v teharskem, ampak tudi v širšem slovenskem prostoru, predvsem na področju Ptuja in Podravja. Rodil se je v kraju Slance pri Teharjah v kmečki družini Franca Luževiča in Roze Štante, kjer je tudi naredil prve glasbene in pevske korake na orglah teharske cerkve in v različnih teharskih pevskih društvih. Ko je bil star 9 let, mu je umrla mati in oče je ostal sam s sedmimi otroki. Tri je dal šolati, med njimi tudi Franja. Po končani teharski osnovni šoli je obiskoval mestno glasbeno in orglarsko šolo v Celju, ki ju je končal leta 1921. Zaradi finančne stiske je moral Franjo nadaljnje šolanje prekiniti. Prvič ga je po končanem šolanju v Celju pot zanesla na Ptuj, kjer je bil organist pri ptujskih minoritih, tajnik Izobraževalnega in bralnega društva za minoritsko župnijo in zborovodja društvenega zbora Slavček.

Po odsluženem vojaškem roku leta 1924 se je vrnil na Teharje, kjer je postal organist. V teharski cerkvi je bil orglar že v času svojega šolanja v Celju. V tem času se je aktivno udejstvoval v teharskih pevskih društvih in zborih. Vodil je mladinski in mešani zbor Prosvetnega društva, bil med ustanovitelji pevskega društva Slavec in bil društveni pevovodja do leta 1934, ko je zapustil Teharje. Vmes je obiskoval glasbeno šolo Glasbene matice v Celju, nato je študiral glasbo na srednji in na visoki šoli Državne glasbene akademije v Zagrebu. Leta 1934 je zaključil šolanje na srednji šoli, naslednjega leta pa še študij na visoki šoli. Istočasno je poučeval slepo mladino v Zavodu za slepe v Zagrebu.

Po končanem študiju je služboval v srbskem cerkvenem pevskem zboru v Vršcu. Hkrati je honorarno poučeval petje na Državnem učiteljišču v Vršcu in bil privatni učitelj klavirja. Leta 1937 je odšel v Vukovar, kjer je zasedel mesto dirigenta v hrvaškem pevskem in glasbenem društvu Dunav, bil učitelj klavirja v zasebni glasbeni šoli in organist v mestni župnijski cerkvi. Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil vpoklical na vojaško dolžnost. Po zlomu stare Jugoslavije se je vrnil nazaj na staro delovno mesto v Vukovar. V letu 1941 je bil imenovan za gimnazijskega učitelja petja na državni gimnaziji v Vukovarju. Leta 1943 je bil ponovno vpoklican na vojaško dolžnost, vendar je bil zaradi slabosti srca dodeljen na pomožno vojaško službo za pisarja v Vukovaru, kjer je ostal do osvoboditve. Po koncu vojne se je posvetil pedagoškemu delu in glasbenemu ustvarjanju. Leta 1945 je prosil za premestitev in se vrnil na Ptuj. Od jeseni leta 1945 je tri šolska leta poučeval glasbo na ptujski gimnaziji, kjer je vzpostavil mladinski pevski zbor s 120 pevci in pevkami in leta 1947 med srednješolskimi zbori dosegel prvo mesto na okrožnem tekmovanju v Mariboru. V šolskem letu 1947/48 je na lastno željo odšel poučevat na Glasbeno šolo Ptuj, kjer je prevzel pouk klavirja in skladal ter pisal več pesmi za mladinske, otroške, pa tudi za mešane zbore. Na tej šoli je ostal vse do upokojitve leta 1966.

Že prva leta svojega službovanja na Ptuju je pokazal velike pedagoške sposobnosti, glasbeno nadarjenost in posebno ljubezen do dela z mladino. Od svojega prihoda na Ptuj se je udejstvoval tudi pri odraslih zborih – pri Glasbeni matici, zboru Jože Lacko, pri Svobodi kot pevec, korepetitor in dirigent. Javno je nastopal kot koncertni pianist ter spremljevalec solistov-pevcev in instrumentalistov.

Bil je skladatelj z velikim prosvetnim in sakralnim opusom. Njegov glasbeni opus zavzema skoraj 200 pesmi, skladb in drugega notnega gradiva. Pisal je pesmi za najmlajše in odrasle pevce, klavirske skladbe, maše, preludije za orgle in druge umetniške stvaritve. Njegove najbolj znane otroške in mladinske pesmi so Poletni večer, Tri vrabci, Kolo, Tonček sprašuje, Dežek in druge. Pisal je tudi klavirske skladbe, najbolj znane so 10 lahkih skladb za klavir leta 1965. Pisal je tudi solistično in komorno glasbo, skladbe za cerkvene zbore in orglarske melodije. Prav tako je napisal mašo Slovenska maša na čast sv. Ceciliji leta 1947. Na glasbenem področju je največ sodeloval s skladateljem Ferdom Juvancem ml. z Glasbene šole Ptuj, pri zboru Glasbene matice od jeseni 1945 in dirigentom ter pianistom Gregorjem Gregorcem.

Njegovo vestno delo je mnogo pripomoglo k nivoju ptujske glasbene šole in njenemu ugledu. Umrl je septembra 1981 na Ptuju. Skupaj z ženo je pokopan na rogozniškem pokopališču.

Slovenska maša na čast sv. Ceciliji, 1947
Skladbe za mlade violiniste, 1963
10 lahkih skladb, 1965
Otroške in mladinske pesmi, 1970, 1971
Otroški in mladinski zbori: izdano ob stoletnici skladateljevega rojstva, 2003

Notno gradivo: Mladost (1956), Pionirska (1956), Dežek (1958), Mama (1958), Tonček sprašuje (1959), Binček in kos (1959), Tri vrabci (1958), Milanček boluje (1959), Poletni večer (1960), Kolo (1961), Striček led (1972), Polnočna podoknica (1977)

Franjo Luževič. Glasbeni pedagog in skladatelj šestdesetletnik. Tednik, 1963, let. 16, št. 15, str. 4.
Gregorc, J. Zadnje slovo od skladatelja in pedagoga prof. Franja Luževiča. Tednik, 1981, let. 34, št. 39, str. 6.
Luževič, F. Otroški in mladinski zbori: izdano ob stoletnici skladateljevega rojstva. Ptuj: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Ptuj, 2003.
Pokrajinski arhiv Maribor. Fond Pevsko društvo Slavec PAM/0122/03357
Zgodovinski arhiv Ptuj. Fond Glasbena šola Karol Pahor Ptuj ZAP/0139

Avtor/-ica gesla: Matej Ocvirk, objavil/-a: Osrednja knjižnica Celje, Iva Habjanič, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
Datum prvega vnosa: 18. 12. 2017 | Zadnja sprememba: 8. 1. 2021
Matej Ocvirk. LUŽEVIČ, Franjo. (1903-1981). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 30. 6. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/luzevic-franjo/
Prijavi napako