LUBEJ (roj. Bračič), Nežka

Prvih osemnajst let je preživela v rodnih Zabovcih. Osnovno šolo je obiskovala v Markovcih, kjer se je pričela ukvarjati s folkloro. Šolanje je nadaljevala na ptujski gimnaziji, nato pa na učiteljišču v Mariboru. Po koncu izobraževanja je bila osem let zaposlena na Osnovni šoli Jarenina, nato pa šest let na Osnovni šoli Draga Kobala Maribor, podružnica Brezje. V letih 1979–2000 je delala kot razredna učiteljica na Osnovni šoli Prežihovega Voranca Maribor, kjer je enaindvajset let sama vodila otroško folklorno skupino Prežihovci, ustanovljeno leta 1979, s katero je pričela v odrsko koreografijo vključevati otroško igro. Ob petnajstletnem delovanju skupine je pripravila razstavo, kjer je predstavila zapiske v obliki biltena, ki je sčasoma prerastel v priročnik za folklorno vzgojo z naslovom Pikapolonica, hvala za zlato kolo (1997). Mlade folklornike ji je uspelo popeljati v Bolgarijo, Romunijo, Češko, Avstrijo, Hrvaško, Litvo, Slovaško in Madžarko. Čeprav je ob upokojitvi predala vodstvo skupine, je še naprej aktivno vključena pri oblikovanju kostumske podobe in ustvarjanju novih odrskih postavitev. Je tudi članica izvršnega odbora Kulturnega društva Prežihovci, ki ga je na šoli ustanovila leta 1998.

Ko je bilo leta 1980 v Piranu ustanovljeno Združenje folklornih skupin Slovenije, so jo zadolžili za delovanje otroških folklornih skupin. V letu 1984 je kot gostja zastopala takratno Jugoslavijo na mednarodnem festivalu na Slovaškem, kjer se je seznanila s tedanjimi dosežki na področju folklore. Videne novosti je pričela vključevati, ko je vodila številne območne in regijske seminarje za vodje otroških folklornih skupin o pripravi programa zanje, otroškem izročilu ter šegah in navadah. V programe otroških skupin je vse pogosteje začela vnašati preprostejše plese, izštevanke, otroške igre in zbadljivke. Sodelovala je na številnih otroških folklornih taborih, ki so bili organizirani v različnih slovenskih krajih, ki so skozi leta pripomogli k uravnoteženemu razmerju med plesom in igrami, poudarjali so uplesanost, občutek za ritem in doživetost izvedbe ter izobrazili otroke, vodje in strokovne spremljevalce srečanj otroških folklornih skupin.

V osemdesetih letih je raziskala in zapisala pet plesov v Lancovi vasi in nato prepričala domačine, da so leta 1983 zbrali skupino plesalcev, ki so se povezali v Folklorno društvo Lancova vas. Naučila jih je plesati, jim pomagala izbrati prave obleke, zanje pripravljala odrske postavitve na revijah in skupaj z Jankom Jerenkom (1956–2022) skrbela za strokovno delo društva. Kot njihova umetniška vodja pripravlja plesne koreografije, jih spremlja na vajah in nastopih doma in v tujini ter tako prispeva k ohranitvi starodavnih plesov. Prav tako pomaga z nasveti številnim folklornim skupinam na območju Slovenije.

Dolga leta je bila članica izvršnega odbora Zveze kulturnih društev Maribor, ki jo je leta 2009 imenoval za častno članico, ter bila nekaj časa predsednica Združenja folklornih skupin Slovenije. Bila je tudi soustanoviteljica in članica izvršnega odbora Združenja folklornih skupin podravske, pomurske in koroške regije (1980–1998). Pet let je bila režiserka zaključnih državnih prireditev otroških folklornih skupin, še vedno pa je državna selektorica otroških folklornih skupin. Kot zunanja strokovnjakinja Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti je bila dvajset let vključena v pripravo folklornih taborov in bila v uredniškem odboru revije Folklornik. Zaradi izjemnega poznavanja folklore, ki ga nenehno nadgrajuje z izobraževanji na raznih seminarjih, je aktivna kot predavateljica in strokovna spremljevalka na slovenskih folklornih srečanjih.