Lovro POŽAR

Slovenski filozof, slavist in klasični filolog, Lovro Požar, je bil rojen v Vrhpolju pri Moravčah. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, višjo šolo pa v Celju. Tam je bil sošolec z Antonom Aškercem.

Starši so zanj želeli poklic duhovnika, a se je odločil drugače. V zimskem semestru 1877/78 se je vpisal na Filozofsko fakulteto Karla in Franca v Gradcu, kjer je študiral filozofijo, slavistiko in klasično filologijo. Proti koncu sedmega semestra je Požar svojemu mentorju Gregorju Kreku sporočil, da bi rad pisal svojo disertacijo v slovenščini. Po pismih sodeč je prvotno prišlo do nesporazuma, saj je zmotno mislil, da je odgovor pritrdilen, a se je na koncu Krek le strinjal z njim. Razvoj pesniškega slovstva pri Slovencih je na koncu postala prva disertacija v slovenskem jeziku v slovenski zgodovini, s katero je Požar dokazal, da je slovenski jezik enakopravno bogat ostalim. 1. decembra 1881 je Požar prejel doktorski naziv.

V nadaljevanju življenjske poti je Lovro Požar služboval kot poskusni kandidat in suplent v Ljubljani. Med poučevanjem na okoliških dvorih je je med drugim spoznal tudi svojo bodočo ženo, Justino Tomc. Kasneje je bil profesor v Novem mestu, ter na II. državni gimnaziji v Ljubljani vse do upokojitve leta 1916.

Zaslužen je za ustanovitev prvega dekliškega liceja v Ljubljani in bil tudi imenovan kot ravnatelj leta 1896. Slovenke so tako lahko prvič opravljale višjo šestletno gimnazijo doma in ne v tujini. Požar si je ogledal nekaj zavodov v Avstriji, da bi bolje razumel njihovo uredbo. Ustanovil je trgovski in pedagoški tečaj. Kot ravnatelj je vodil tudi I. državno gimnazijo. Med leti 1896 – 1905 je deloval v občinskem svetu mesta Ljubljane, 1887-1918 je bil član knjižnega in gospodarskega odseka Slovenske matice in uredil Letopis 1888-1889. Poleg ocen knjig je napisal še Latinske vadbe za tretji razred, kasneje tudi za četrti razred gimnazije.

Pokopan je na ljubljanskih žalah.