Lojze NEČIMER

Po končanem učiteljišču je poučeval v Slovenskih goricah in na osnovni šoli v Dupljah na Gorenjskem, kjer je bil ravnatelj do leta 1941. Ob okupaciji so ga Nemci zaprli in z družino izselili v Valjevo v Srbiji. Iz Srbije se je s pomočjo Rdečega križa vrnil v Mokronog in po kapitulaciji Italije leta 1943 odšel v partizane, v Gubčevo brigado. V Gubčevi brigadi je bil udeležen v bojih na Dolenjskem. Decembra 1944 je bil v VII. korpusu NOV v Predgradu v Beli krajini, kjer je v njenem štabu deloval kot kulturnik in pevovodja. V partizanih je pisal skeče in režiral.

Po osvoboditvi je bil najprej okrajni šolski nadzornik v Celju, kjer je organiziral tečaje za mlade učitelje in tam ostal štiri leta. Nato je bil dve leti (1949/50–1950/51) ravnatelj učiteljišča v Novem mestu, nazadnje pa od leta 1952 do upokojitve leta 1964 ravnatelj osnovne šole v Šmihelu pri Novem mestu.

Vodil je tudi pevske zbore, režiral igre in sodeloval v odborih družbenopolitičnih organizacij. Bil je odličen pedagog in napreden učitelj.