Gustav Adolf LINDNER

Rojen v Roždalovicah na Češkem. Šolal se je v Pragi in Litomericah. Starši so želeli, da bi postal duhovnik, toda sam se je odločil za drugo pot. V revolucionarnem letu 1848 se šolal v Pragi, se sam udeležil dogajanja, poslušal na univerzi odlične predavatelje iz fiziologije, psihologije in slavistike in se usposobil za profesorja v srednjih šolah.
Kot gimnazijski profesor je med letoma 1851 in 1855 delal na Češkem, zaradi strokovno in nacionalno liberalnih nazorov pa so ga v letu 1855 prestavili v Celje. V Celju – trdnjavi Nemštva na jugu – je ostal vse do leta 1871. Disciplinski ukrep njegovega odprtega duha seveda ni mogel zadušiti; njegova razgledanost, metodičnost dela in ustvarjalska energija so navezali strokovne stike po vsej Evropi, predvsem pa zaznamovali duhovna obzorja njegovih učencev in mesta ob Savinji.

Svoja pedagoška spoznanja je posredoval v številnih predavanjih za učitelje in starše in požel mnogo priznanj. Predaval je o šolskem sistemu, sodobnih vzgojnih prijemih, o razmerju med šolo in javnostjo, o psihologiji mladega človeka itd. Pri tem se je opiral na znane strokovne avtoritete – Herbarta in Komenskega – ter na njuni podlagi gradil svoje lastne teorije.

V Celju je delal skoraj 17 let in objavil številna pomembna strokovna dela v nemščini ali češčini. Prispeval je še številne razprave in strokovne članke v strokovne revije.
Leta 1871 so njegova dela doživela posebno priznanje na svetovni razstavi v Londonu, isto leto pa se je vrnil na Češko in leta 1872 postal direktor učiteljišča v mestu Kutna Hora. Ustanovo je s svojimi bogatimi strokovnimi izkušnjami vodil 10 let in jo razvil v eno najboljših tovrstnih šol v monarhiji.

Lindnerja stroka vrednoti ne le kot najpomembnejšega češkega pedagoga po Janu Amosu Komenskem, ampak ga uvršča med najpomembnejše pedagoge slovanskega rodu nasploh.