LIKAR, Zdravko

Rodil se je materi Mariji in očetu Ivanu. Osnovno šolo je obiskoval v Kobaridu, kasneje pa Gimnazijo Tolmin, kjer je leta 1970 maturiral s pisno nalogo Pogorje Breginjskega Stola. Obiskoval je Fakulteto za sociologijo, politologijo in novinarstvo v Ljubljani ter leta 1975 diplomiral pri predmetu Mednarodno pravo pod mentorstvom dr. Ernesta Petriča z nalogo Mednarodnopravno varstvo nacionalnih manjšin: Splošna pravna načela kot možen vir mednarodnopravnega varstva manjšin. 

V študentskih letih se je vključeval v številne študentske organizacije. Bil je predsednik Kluba tolminskih študentov, ki je prirejal razne športne, kulturne in družbene manifestacije v Ljubljani in Posočju. Dejaven je bil predvsem pri odporu proti nameravani gradnji hidroelektrarn na Soči. Po končanem študiju se je zaposlil v cementarni Salonit Anhovo, kjer je bil štipendist, po opravljenem pripravništvu pa tajnik samoupravnih organov. Leta 1976 se je šolal v Šoli za rezervne oficirje v Ljubljani, po končanem šolanju je tam ostal kot inštruktor.

Konec leta 1978 je bil imenovan za načelnika Skupnih služb Občine Tolmin in člana Izvršnega sveta. Leta 1979, ko se je ponovno razvnela razprava o gradnji HE Kobarid, so v njegovi pisarni sestankovali nasprotniki gradnje HE, ki so se poleg legalnih posluževali tudi ilegalnih, diverzantskih metod delovanja – od pisem in peticij do napisnih akcij po Soški dolini.

Dejaven je bil tudi v številnih društvih, predvsem v Planinskem društvu Kobarid – leta 1977 je postal načelnik mladinskega odseka in to funkcijo opravljal skoraj 30 let. Imenovan je bil tudi v predsednika gradbenega odbora za gradnjo koče na Stolu. Leta 1981 je postal predsednik PD Kobarid, ki ga je vodil pet let. V času predsednikovanja so prirejali izlete v domače in tuje gore, zgradili bivak na Črniku (1160 m) in bivak Hlek pod Stolom, leta 1983 pa še kočo na planini Kuhinja (1002 m). Planinstvu je bil zelo predan, leta 1974 je doživel življenjsko preizkušnjo ob nevarnem prečkanju grebenov Mont Blanca. Od takrat dalje je napisal veliko potopisov, člankov in novic za Planinski vestnik.

Leta 1983 je bil izvoljen za predsednika Občinske konference SZDL Tolmin, posvetil se je krajevnim skupnostim in zamejstvu – Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Po poteku mandata OK SZDL je bil tri leta zaposlen kot vodja splošnega sektorja na Avtoprevozu Tolmin.

Sredi leta 1989 je bil izvoljen za člana Izvršnega sveta občine Tolmin in imenovan za sekretarja za občo upravo – takrat se je zagnal projekt izgradnje muzeja in postavitve muzejske zbirke v Kobaridu. Vodil je obnovo Mašerove hiše, v kateri so leta 1990 postavili muzejsko zbirko o prvi svetovni vojni, predvsem o 12. soški bitki pri Kobaridu. Leta 1992 je muzej prejel Valvasorjevo nagrado, leto kasneje pa je bil proglašen za Evropski muzej leta.

Leta 1991, ko je zrasla napetost med Jugoslavijo in njeno vojsko ter med pravkar osamosvojeno Slovenijo, je bil vpoklican v Teritorialno obrambo. Kot poveljnik diverzantskega odreda je bil z enoto premeščen na Kobariško k mejnima prehodoma Robič in Livek, kjer je bil pogajalec z jugoslovansko vojsko.

Med letoma 1993 in 2000 je bil predsednik gradbenega odbora za izgradnjo Tolminskega muzeja. Kot načelnik Upravne enote Tolmin pa je deloval med letoma 1995 in 2016.

Skoraj celo življenje že posveča ohranjanju in vrednotenju naravne in zgodovinske dediščine, prav tako tudi zamejstvu. Dediščina v povezavi s turizmom zanj predstavlja razvoj naših krajev. Je avtor ideje o Kobariški zgodovinski poti, ki povezuje najpomembnejše zgodovinske in naravne znamenitosti okoli Kobarida. Predlagal je tudi izvedbo poti na Veliki rob in izvedbo Huljeve poti. Prav tako je avtor ideje Soške poti od Kobarida do Trnovega in programa obnove kulturne in zgodovinske dediščine prve svetovne vojne v Posočju – v ta namen je bila leta 2000 ustanovljena Fundacija Poti miru v Posočju, predseduje ji še danes.