LEVSTIK, Vladimir

Rojen je bil v učiteljski družini Mihaela (Miloša) in Neže kot prvorojenec z imenom Ciril. Leta 1887 se je učiteljski par po službeni dolžnosti preselil v Št. Andraž nad Polzelo, leta 1902 pa v Celje, kjer je Ciril od leta 1896 obiskoval nižjo slovensko – nemško gimnazijo. Do četrtega razreda je Ciril briljiral, potem pa so se začele slabe ocene, vključno z vedenjem. Oče ga je z namenom, da ga bo spametoval, vpisal v mariborsko alojzijevišče, toda sin ga je že po dveh letih zapustil. Tradicija slabih ocen se je nadaljevala in leta 1903 ga je oče zaradi slabega spričevala, ki je vključevalo tudi zelo slabo vedenje, preprosto nagnal od doma.

Ciril – po letu 1903 Vladimir – je I. ljubljansko gimnazijo obiskoval samo nekaj mesecev, potem pa se je skregal s profesorjem matematike in demonstrativno zapustil šolo. Odločil se je za tvegano možnost preživetja v ozkem slovenskem prostoru – vlogo poklicnega prevajalca in literata.

V letih 1906/7 je živel v Parizu ali »Babilonu svobode«, kot ga je imenoval in postal prav gotovo eden najbolj široko in evropsko mislečih slovenskih kulturnikov svojega časa. V letih 1909/10 se je vključil v Cankarjevo bohemsko družbo, se z njenim »duhovnim vodjo« sprl, politično pa se zatekel v jugoslovanski nacionalistični radikalizem. Oboje je »plačal« z veliko leti družbene izločenosti in tudi pisateljske osame. Leta 1915 so ga avstrijske oblasti zaradi jugoslovanskih nazorov internirale. Najprej je bil zaprt na Ljubljanskem gradu, nato pa v Mittergrabernu blizu Dunaja. Izpustili so ga leta 1917, vendar se ni smel vrniti v domovino. Zato je do leta 1919, ko je bivša država razpadla, bival v Pragi. Po vrnitvi v Ljubljano je ustvarjal kot samostojni umetnik, vse bolj pa je bil nezadovoljen z novo nastalo državo Južnih Slovanov. Zaradi te razočaranosti je vstopil v fašistično organizacijo Orjuna, ki je združevala jugoslovanske nacionaliste. V organizaciji je vztrajal do leta 1926, nato pa je iz osebnih razlogov izstopil. Med tem se je zaposlil v Jutru, kjer je bil urednik mladinske priloge. Po letu 1930 je živel v Mozirju. V Litijo je prišel leta 1937, da je bil bližje Ljubljani. Tu je živel do leta 1941. V Litiji je imel na začetku okupacije na proslavi litijskega Sokola govor, v katerem je komentiral takratno nemško politiko. Litijski kulturbundovci so ga prijavili na Gestapo in kot dokaz priložili glasilo »Litijski sokol«, v katerem je bil objavljen izvleček Levstikovega govora. S svojo ženo Frančiško (Franko) Lovrenčič se je umaknil v Ljubljano. S seboj sta uspela vzeti le osebno prtljago. 21. aprila 1941 je Gestapo izropal in uničil njuno stanovanje v Litiji . Uničili so njegovo bogato knjižnico. V to stanovanje se je nato vselil gestapovec Helmut Prasch iz Avstrije, za njim pa gestapovec König iz Nemčije. Izločenost se je nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, čeprav je za svoje prevajalsko (ne pisateljsko) delo leta 1949 prejel Prešernovo nagrado. Leta 1947 se je preselil v Celje. Tu si je ustvaril dom in nadaljeval svoje delo.

Ruščine se je zaradi svojega izrednega posluha za jezike naučil mimogrede in pri 18 letih prevedel svoj prvi roman – Foma Gordjejeva od Gorkega, potem pa do leta 1910 še 7 romanov; med njimi tudi tako markantna dela kot Ponižani in razžaljeni ter Zločin in kazen (Dostojevski), Ana Karenina (Tolstoj) in Gospa Bovary (Flaubert).

Prvo pesem so mu objavili že leta 1899 v Domu in svetu, med 1903 in 1910 pa v Ljubljanskem zvonu in Slovanu skoraj 150 izrazno in oblikovno dognanih lirskih in epskih pesmi. Že v prvem desetletju 20. stoletja je uspel tudi s kratko prozo. Z zbirko novel Obsojenci je navdušil Cankarja in Župančiča, s pripovedjo Blagorodje doktor Ambrož Čander pa je želel konkurirati cankarjanskemu subjektivizmu.

Literarna zgodovina označuje za njegovi najboljši deli povest Gadje gnezdo (1918) in psihološki roman Zapiski Tine Gramontove (1919), vendar se sodobnejša presoja njegovega dela v marsičem razlikuje od tradicionalne.

Ne glede na njegove literarne dosežke ga velja omeniti kot enega najplodovitejših in najboljših slovenskih prevajalcev, saj je poleg lastnega literarnega snovanja prevedel 62 knjig 37 avtorjev. Prevajal je predvsem iz ruske, angleške, ameriške in francoske književnosti.