LEVSTIK, Fran

Odraščal je v kmečki družini, njegov oče Matevž Levstik je bil kmet iz Dolnjih Retij pri Velikih Laščah, mati Marija, rojena Gruden, je bila doma iz iste vasi. Šolo je pričel obiskovati v Laščah, nato pa od leta 1842 normalko in v letih od 1844 do 1853 gimnazijo v Ljubljani, vendar mature zaradi spora s šolskimi oblastmi ni opravil. Leta 1854 je pričel študirati bogoslovje v Olomucu na Češkem, ki pa ga je moral na začetku leta 1855 zapustiti zaradi ovadbe o nemoralnosti njegove takrat izdane zbirke Pesmi.

Odšel je na Dunaj, kjer je nekaj časa poslušal predavanja pri jezikoslovcu Franu Miklošiču, se seznanil z Vukom Karadžićem in ostal tam do maja 1855. Vrnil se je v Ljubljano in se preživljal kot domači učitelj pri grofu Paceju na gradu Turn pri Moravčah in v letih 1858–1861 pri pesniku Miroslavu Vilharju na Kalcu pri Senožečah. Leta 1861 je v Trstu postal tajnik Slavjanske čitalnice, leta 1863 pa je postal urednik Vilharjevega lista Naprej, prvega slovenskega političnega časopisa, ki je bil čez slabo leto zaradi Levstikove ostre kritike političnih razmer prepovedan. Sodeloval je pri pripravah na ustanovitev Slovenske matice in postal njen prvi poklicni tajnik. Med letoma 1868 in 1869 je pisal za Slovenski narod. Vseskozi se je vključeval v politično in društveno življenje. Pomembno je njegovo delovanje pri taborskem gibanju, Južnem Sokolu, Dramatičnem društvu, ljubljanski čitalnici idr. Leta 1870 je na Dunaju pričel izdajati zabavljivo šaljiv list Pavliha. Zaradi svoje ostrine in brezkompromisnosti se je zameril obema političnima strujama pri nas, zato je list kmalu prenehal izhajati. Vrnil se je v Ljubljano in po dolgih letih siromašnega in nestalnega življenja leta 1872 dobil mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici, kjer je delal do smrti. V javnem in političnem življenju ni več sodeloval.

Levstik je bil vsestranski ustvarjalec, tako na področju literature kot jezika. Kot pripovednik je ustvarjal krajše pripovedne oblike, npr. umetno pripovedko Martin Krpan z Vrha (1858) in slovstveni potopis Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), s katerim je Slovencem ponudil literarni program, kjer pravi, da mora slovstvo narodno prebujati in slovstveno vzgajati. Jezikoslovno se je izkazal v delu Napake slovenskega pisanja (1858). Tudi kot literarni kritik je literaturo podredil narodnostnemu načelu. V pesmih prevladuje stvaren odnos do življenjskega okolja, zgledoval pa se je tudi pri ljudski pesmi in deloma privzemal predromantične prvine (Tonine pesmi, Franjine pesmi, pripovedna pesem Ubežni kralj). Pisal je tudi za mladino (Otročje igre v pesncah, Kdo je napravil Vidku srajčico). Njegov edini večji dramski tekst pa je tragedija Tugomer, ki je leta 1876 izšla pod Jurčičevim imenom. Skupaj s Stritarjem in Jurčičem je pripravil novo izdajo Prešernovih Poezij (1866) in literarni zbornik Mladika (1868).

Po njem se imenujeta Levstikova pot (od Litije do Čateža), na katero se vsako leto na martinovo soboto odpravi vedno večja množica popotnikov, in Levstikova nagrada, ki jo Mladinska knjiga podeljuje za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti.