LEVIČNIK, Jernej

Jernej Levičnik se je rodil kot najstarejši izmed sedmih otrok žebljarja Luke Levičnika in Neže Koblar. Oče je kasneje postal fužinar in svoje izdelke prodajal v Trstu in na Reki. Šolati je dal vseh pet sinov, dva izmed njih (poleg Jerneja še Franc) sta postala duhovnika. Jernej je bogoslovje študiral v Ljubljani in Celovcu ter bil leta 1832 posvečen v duhovnika. Služboval je v različnih krajih na avstrijskem Koroškem, kjer je skrbno pisal slovenske pridige. Trinajst let je deloval v odmaknjeni fari Zgornja Plesa z večinskim deležem nemških protestantov. Samota mu je omogočila nadaljnji študij jezikov, filozofije in pisanje pesmi. Po opravljenem doktoratu v Gradcu je leta 1852 postal dekan v Šmohorju, kjer je ostal 31 let, vse do svoje smrti. Bil je priljubljen in priljuden dobrotnik, ki je veliko prispeval za obnovo in gradnjo vaških stavb. V Šmohorju se zaradi stanovskih opravkov, morda pa tudi neuspeha in izgube nekdanjih literarnih prijateljev, ni več ukvarjal s pesništvom.

Literarne stike je vzdrževal z Miho Kastelcem in Francetom Prešernom. Ohranjeni sta dve Levičnikovi pismi Kastelcu in eno Prešernu (odlomek je leta 1875 objavil Janez Bleiweis). Poleg Prešerna in Kastelca je v njih vedno pozdravljal tudi svojega sorojaka, pravnika Blaža Crobatha. Levičnikov odnos do Kastelca je bil prijateljski, do Prešerna, ki ga je tudi osebno poznal, pa je čutil vdano spoštovanje in občudovanje ter se imel za njegovega učenca. Prešeren je o njegovem delu imel ne posebej dobro mnenje, sestavil pa je tudi nekoliko zajedljiv epigram Lesičnjeku in Levičnjeku, v katerem je zapisal: Kako bi neki prave pel Levičnjek! Gre za namig na Levičnikov priimek, češ da pesnik, ki piše z levico, ne more napisati dobre pesmi. Ravno s tem epigramom je Levičnik še najbolj ohranjen v spominu slovenske literarne zgodovine. Za slovenščino sta Levičnika navdušila najprej njegov učitelj Fran Metelko, kasneje pa še Anton Martin Slomšek. Sodeloval je pri pripravi Slomškovih prvih knjig. Skupaj s Kastelicem, Kosmačem, z Zupanom ter Holzapflom je deloval v Krajnski čbelici, kjer je objavil nekaj pesmi (Iskana dežela, Sonet), in Carinthii. Njegova dela veljajo za razumska (četudi se je precej zanimal za numerologijo), retorična in trda v izrazu, Levičnika pa poznavalci uvrščajo med manj nadarjene čbeličarje. Njegov slog vsebuje elemente razsvetljenskega klasicizma s pridihom predromantike.

V letih med 1844 in 1847 je napisal svoje najobsežnejše delo, epopejo Katoliška Cerkev v petnajstih spevih z več kot 9 800 verzi, ki naj bi postala temeljni ep Slovencev. Ep ni nikoli zaživel, ostal je v rokopisu in v celoti ni bil nikoli objavljen, sčasoma pa se je izgubil tudi začetek. Verjetno je pod vplivom tega neuspeha Levičnik opustil pesnikovanje in se v samoti raje posvetil prevajanju. Znal je nemško, angleško, italijansko in francosko, prevajal pa je Goetheja (Erlkönig), Schillerja in Claudiusa. Morda najpomembnejše Levičnikovo delo je življenjepis Franceta Prešerna, ki ga je ob drugi obletnici pesnikove smrti leta 1851 v nemščini objavil v Carinthii (kasneje ga je ponatisnil še Laibacher Zeitung). V prešernoslovju velja ta Levičnikov zapis za prvi Prešernov življenjepis, ki je v glavnem faktografsko točen, odraža pa tudi Levičnikovo občudovanje svojega vzornika. Med zbiranjem podatkov o pesniku je leta 1850 obiskal tudi Prešernov grob na kranjskem pokopališču ter omenil njegovo takratno ubogo stanje. Ironično je komentiral, da je Prešeren dobil ‘sebe vreden spomenik’. Prevod zapisa v slovenščino je objavil Črtomir Zorec v Glasu 14. decembra 1968.