LAVRIN, Anton

Rodil se je v številčni družini materi Ani in očetu Matiji Lavrinu. Ljudsko šolo je obiskoval v Semiču, gimnazijo pa v Kranju.

Kot otrok je igral na tamburico, kasneje v semiški godbi klarinet, kot gojenec glasbene šole pa violino. Kasneje je v Ljubljani zasebno študiral kompozicijo pri glasbenem teoretiku in skladatelju Srečku Koporcu. Nadalje se je med letoma 1938 in 1941 ob finančni pomoči bratranca Janka Lavrina, literarnega zgodovinarja, esejista in pisatelja, glasbeno izobraževal na dunajski Akademiji za glasbo in gledališko umetnost, kjer je leta 1953 diplomiral iz kompozicije.

Med vojno se je aktivno udeležil narodnoosvobodilnega boja, po vojni pa je od leta 1946 dalje predaval strokovne predmete na glasbenih šolah v Ljubljani. Nato je bil na Glasbeni akademiji v Sarajevu docent (leta 1956) in izredni profesor (leta 1962), nekaj mesecev pred smrtjo leta 1964 pa je postal izredni profesor na Pedagoški akademiji v Mariboru.

Lavrinov opus ni obsežen. V njegovih delih so prisotne zapletene melodične linije in zvočni kontrasti. V zadnjih letih je v svojo glasbo vključeval tudi južnjaške ljudske elemente. Največ je komponiral zborovske skladbe in samospeve, pa tudi orkestralno (Uvertura, 1936, Kovači na Baščaršiji, 1962), komorno in solistično (Pet preludijev za klavir, 1960) ter vokalno instrumentalno glasbo (Od Rošlina do Verjankota, 1948, kantata). Njegova ekspresivna glasbena govorica se giblje med tonalnim, poltonalnim in atonalnim.

Leta 1941 je ustvaril operno delo Krst pri Savici, a je partitura med vojno zgorela. Kot partizanski skladatelj inštrumentalnih del je leta 1944 napisal Prvo partizansko uverturo, ki jo je v Črnomlju izvedla Godba NOV in POS.