LAURICH, Alfred

Alfred Laurich se je rodil očetu Lovrencu Laurichu in materi Ani, rojeni Zinthauer. Njegov oče je bil lastnik dobro stoječe tovarne usnja v Slovenskih Konjicah, ki jo je Alfred, edini sin med štirimi otroki, podedoval, najbrž leta 1921, ko je bil star 26 let.

Tovarno je uspešno vodil, nenehno skrbel za njen razvoj z investicijami ter s pridobivanjem novih obrtnih listov in licenc. Tako je med drugim dal zgraditi večstanovanjsko stavbo za delavce, t. i. puršnhaus (1921), in betonski most čez Dravinjo (1928) ter dogradil oddelek za izdelavo kromovega usnja. Leta 1929 je pridobil štiri nove obrtne liste: za trgovino z lesom, za izdelavo usnjarske masti, javno tehtanje blaga in trgovino z mešanim blagom. Kmalu zatem je podjetje pridobilo še koncesijo za izdelovanje strojev in usnjarskega orodja, pričeli so tudi z izdelovanjem pogonskega jermenja in pikerjev (delov za tekstilno industrijo). Leta 1932 je ustanovil tovarno čevljev ALFA, ki pa je delovala le do leta 1940. Posamezne obrate so modernizirali in pričeli izdelovati jermenske krupone in specialno kromovo usnje za športne čevlje, znano pod trgovskim imenom »waterproof«. Sredi 30. let je bilo v tovarni zaposlenih že okoli 200 delavcev. Na področju investicij v tovarno so bila najbolj uspešna zadnja leta pred začetkom druge svetovne vojne. Med vojno, ko so pridobili pomembno licenco za proizvodnjo umetnega usnja, je tovarna delala predvsem za nemške vojaške potrebe. Kot simpatizer Nemcev se je Laurich leta 1944 umaknil v Avstrijo, ko je uvidel, da bo Hitlerjeva Nemčija propadla. S seboj je odpeljal tovarniške stroje, opremo, orodje, strojila in usnje, pa tudi del arhivov, razno dokumentacijo in tri avtomobile. 31. avgusta 1945 je bil v odsotnosti s sodbo vojaškega sodišča v Celju obsojen na zaplembo celotnega premoženja in odvzem svobode za dobo dvajset let. Po vojni je v Gradcu ustanovil usnjarsko podjetje, ki se je leta 1947 preselilo v Untermandling na Zgornjem Štajerskem in je delovalo pod imenom Ennstaler Lederfabrik Alfred Laurich & Co. Laurich je tam že kmalu zatem umrl za posledicami kapi.

Družina Laurich (izg. Lavrih) je bila pronemško usmerjena. Oče Lovrenc je bil po rodu Slovenec iz Šentvida pri Stični, mati Ana pa je bila iz premožne nemške družine iz Maribora. Alfredov občevalni jezik je bila nemščina, čeprav je znal tudi slovensko. Od leta 1933 naprej je bil član konjiškega Kulturbunda, kot finančno dobro stoječi podjetnik je podpiral nacizem in sprejemal pomembne odločitve v organizaciji. V prostem času je bil strasten lovec, najel je celo svoj lovski revir na Pohorju in dal zgraditi lovsko kočo na Hudinji. Leta 1927 je postal lastnik posestva in vile na Prevratu, poznane pod imenom »Baronvaj«. Že leta 1931 je imel dva osebna avtomobila – odprt štirisedežni Steyer tip XX in šestsedežno limuzino, Mercedes 40/60 PS. Bil je kronični srčni bolnik in se ni nikoli poročil.

Lauricheva tovarnja usnja je dala izjemen pečat razvoju Slovenskih Konjic in širše okolice. Po drugi svetovni vojni je iz nje nastal Konus.