Avgust KUHAR

V Mariboru je najprej obiskoval humanistično gimnazijo in kasneje prestopil na tehniško srednjo šolo v Ljubljani; diplomiral je na elektrotehniškem oddelku leta 1929. Potem je odšel k bratu Alojzu Kuharju v Francijo, se dobro naučil jezika in poskusil študirati. Eno leto je bil v La Croixu, drugo (1930) v Pompeyu blizu Nancyja. Tu je bil »inženir-stažist« in hkrati študent. Vmes je bil v Strasbourgu, v Parizu pa je dokončal tudi žurnalistični tečaj. Potem je šel domov služit vojaški rok. Uspešno je končal šolo za rezervne oficirje. Po tistem seveda ni bilo več časa ne za Francijo, ne za študij kjerkoli drugje. Prva Avgustova služba doma je bila pri Združenju elektrotehničnih obrti Slovenije v Ljubljani, kjer je bil tajnik in urednik Elektrotehničnega vestnika. Že oktobra 1935 se je zaposlil v železarni na Jesenicah, ostal tu petnajst let in na študijskem potovanju leta 1936 po Avstriji (Kapfenberg, Dunaj), Češki (Zlin, Witkowice, Bohumin), Poljski (Katowice) in Nemčiji (Berlin, Düsseldorf, Dortmund, Gelsenkirchen, Essen) pridobil bogate izkušnje s področja racionalizatorstva. Organiziral je industrijsko šolo, vzpostavil referat za delovno varnost in urejal jeseniški Tovarniški vestnik. Po osvoboditvi je leta 1946 napisal publikacijoMale obratne izboljšave, zasnoval jeseniški tehniški muzej in strokovno knjižnico, ki jo je sam tudi vodil. Na Jesenicah je spoznal tudi svojo ženo Pavlo. S tako bogatimi izkušnjami je leta 1951 prišel na Ravne na Koroškem in se dejavno vključil v nadaljnjo obnovo in uspešno duhovno in materialno rast domačega kraja. V ravenski železarni je bil sekretar podjetja, njen duhovni propagandist, vodja njene higienske in tehnične varnostne službe. Bil je tudi eden najbolj zaslužnih ljudi pri ustanavljanju tehniškega muzeja na Ravnah, ki je iz Delavskega muzeja v zadnjih letih prerasel v Koroški muzej. Na Ravnah je Avgust Kuhar napisal tudi pionirski deli Delovna varnost(1954) inRacionalizacija(1955). Največ svoje pozitivne energije in volje pa je vložil v urejanje Koroškega fužinarja. V štirinajstih letih uspešnega urednikovanja se je Avgustu Kuharju nabralo izredno veliko snovi, imel pa je tudi izreden posluh za lepo besedo ter za življenje domačih ljudi in utrip krajev med Peco in Uršljo goro. Zavedal se je, da je treba delovnemu človeku ponuditi poleg materialnih dobrin tudi duhovno hrano. Kuhar je imel svojevrsten uredniški koncept, ki bi morda marsikaterega urednika podobnega tovarniškega glasila pokopal, njemu pa je uspeval. Sredi dela je 17. oktobra 1964 umrl. Pokopan je v rodnih Kotljah na pokopališču ob cerkvi svete Marjete, kjer so Kuharjevi našli zadnji skupni dom. Dr. Franc Verovnik je leta 2016 podrobneje raziskal njegovo življenje in delo s knjigo, ki je izšla ob 110. obletnici rojstva Avgusta Kuharja.