Otroštvo je preživela v Ljubljani, kamor se je družina preselila kmalu po njenem rojstvu. Po končani ženski realni gimnaziji v Ljubljani je študirala na Oddelku za arhitekturo na tedanji Tehniški fakulteti. Diplomirala je leta 1937 pri prof. Ivanu Vurniku z diplomskim delom »Kopališče v Radovljici«. Po koncu študija se je poročila z oficirjem kraljeve garde Miroslavom Krulcem in se z njim preselila v Srbijo. V Beogradu je opravila državni izpit za pooblaščenega inženirja in tu do leta 1940 delala pri ing. Mihajlu Nešiću, s katerim je zasnovala več zgradb. V Sloveniji je njena ohranjena stavba rastlinjak pri gradu Brdo. V začetku druge svetovne vojne se je vrnila v Ljubljano. Rodila je hčeri Mirto in Majo.
Radovednost in ustvarjalnost sta jo vodili v proučevanje rastlinstva v Sloveniji in botanično risbo cvetic. Največ je risala planinske rože, perunike, kukavice in krvomočnice. Za Fenološki atlas Jugoslavije, ki je izšel leta 1955, je prispevala risbe rastlin, rastlinskih bolezni in živalskih škodljivcev. Preko tega se je seznanila s prof. Cirilom Jegličem, ki jo je povabil za asistentko na ljubljansko Agronomsko fakulteto pri predmetu Vrtnarstvo in pejsažna arhitektura (1953-1957). Z Jegličem in Dušanom Ogrinom je sodelovala pri načrtovanju Arboretuma Volčji Potok.
Ob koncu petdesetih let se je usmerila v samostojno načrtovanje vrtov, kljub temu da jo je bolj zanimal interier. Pri svojem delu je družila znanje arhitekturnih kompozicij in poznavanje mikrookolij. Aktivno je spremljala vrtnarsko umetnost v razvitih delih Evrope. Zaznamovala so jo dela velikih svetovnih ustvarjalcev, Jacquesa Wirtza, Gertrude Jekyll, Vite Sackvill-West in Mien Ruys. Znanje je pridobivala s spremljanjem strokovne literature, z ogledi svetovnih vrtnarskih razstav, vrtov in parkov, na potovanjih, rastline pa je spoznavala v naravnih okoljih. V stikih je bila tudi s hortikulturnimi strokovnjaki, prijateljevala je predvsem z Jeleno de Belder Kovačič. Izdelala je približno 400 načrtov zasaditev javnih površin in zasebnih vrtov. Prvi vrt je oblikovala za pisatelja Josipa Ribičiča. Sprva so bili naročniki vrtov lastniki počitniških hišic v Istri in v novonastalih naseljih, kot sta Murgle in Mostec v Ljubljani, po osamosvojitvi Slovenije pa je bilo vedno več naročnikov z večjimi parcelami. Vrtove je skušala povezati z naravo, ki jih obdaja. Njene zasaditve so posledica premišljenega kombiniranja barv, upoštevanja svetlobe, vonjev in teksture rastlin. Veliko pozornost je namenjala tlakom, potem in ograjam, kar dela njene vrtove funkcionalne. V vrtove je pionirsko uvajala trajnice in trave. Njeni vrtovi so bili prestavljeni v prispevkih v revijah Ambient, Delo & dom, Hiše, Rože in vrt, Vrtnar, idr. Prva predstavitev njenega ustvarjanja je bila leta 1993 v galeriji Marjana Lovšina na Bregu v Ljubljani. Leta 2011 so bile njene risbe rastlin razstavljene v vrtnariji Omorika v Muti, leta 2012 pa njeni načrti za ureditev 30 žirovskih vrtov v Galeriji Žiri . Leta 2015 je bila v Centru arhitekture v ljubljanski Galeriji Dessa razstava njenih načrtov vrtov in risb rastlin ter fotografij vrtov fotografinje Polone Mlakar Baldasin.
Vrt Kržišnik v starih Žireh je življenjsko delo Jute Krulc, ki ga je ob pomoči hčere Maje (umetnostna zgodovinarka), zeta Tomaža Kržišnika (akademski slikar) ter vnuka Tadeja urejala do svoje smrti. Vrt obsega dva hektarja urejene krajine s številnimi avtohtonimi in vzgojenimi rastlinami, ki se razprostirajo ob diagonalno speljani pešpoti med bajerjem, dvema potokoma in Soro. Vrt je obogaten s številnimi likovnimi intervencijami in je občasno namenjen različnim kulturnim, kulinaričnim in hortikulturnim dogodkom. V njem se nahajajo ambienti za različne dejavnosti, od poti za sprehode in počitka v senci, do zelenjavnega vrta. Poudarek je na skladnem sobivanju vsega živega, brez grobih posegov v naravo in njene zakonitosti. V njem je Krulčeva preizkušala nove rastline ter nove konceptualne zasnove. Vrta ni obdala z ograjo, saj je namenjen vsej lokalni skupnosti. Od leta 2023 je v vrt umeščen doprsni kip Jute, ki ga je izdelal akademski slikar Bojan Mavsar. O vrtu je bil posnet tudi film z naslovom »Čakam na kresnice«, ki spremlja Juto Krulc na domačem vrtu in skozi njene oči predstavi urejanje krajine in pomen hortikulture na Slovenskem.
Zadnja leta je Juta Krulc živela v Žireh.
Izbor del:
Park vile Tartini, Strunjan, 1958
Park ob ljubljanskem Gozdarskem inštututu
Ozelenitev stanovanjskega naselja Radeče, 1961
Vrt Kržišnik, Žiri, 1974-2015
Vrt Zorjan, Žiri, 1997
Vrt Kosler, Ortnek, 1999-2002
Vrt Erjavec, Dilici, 2000-2003
Vrt Riha, Ljubljana, 2001
Vrt Trinkaus, Liminjan, 2001-2006
Vrt Kersnik, Cerknica, 2002-2006
Vrt Lamberger, Mala Loka, 2003-2006
Leta 2012 je prejela priznanje Občine Žiri za njen dolgoletni prispevek pri oblikovanju žirovskih vrtov in dvig kulture urejanja krajine.
Vrtovi Jute Krulc (diplomsko delo)
YouTube -Juta Krulc in njeni vrtovi
Delo.si – Sto let med rožami in vrtovi
Benko, A. et al. V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja. 1. izd., 1. natis. Ljubljana: Založba ZRC, 2020, str. 114-119.
Bojc, S. Zelena simfonija. Delo, 5. jun. 2015, let. 57, št. 129, str. 18.
Miklavčič, M. Jutin vrt pri Kržišnikovih. Loški utrip, sep. 2016, let. 21, št. 241, str. 18.
Mlakar Baldasin, P. in Granda, M. Dotik z zemljo pomirja: 100 ustvarjalnih let arhitektke Jute Krulc. Hiše, apr. 2013, št. 76, str. 102-107.
Rant, M. Juta Krulc spet v svojem vrtu. Loški glas, 2023, št. 7/8, str. 11.
Zupan, G. Juta Krulc (1913-2015): nekrolog. Delo, 1. jun. 2015, let. 57, št. 150, str. 18.
