Marino KRANJAC

Marino Kranjac je eden od pionirjev preporoda slovenske ljudske glasbe in njene popularizacije, z globoko ljubeznijo do istrske ljudske glasbe, iz katere izvira. Rojen je v Kopru materi Pierini (roj. Glušić) in očetu Josipu po rodu iz Labina, v družini, v kateri je bilo igranje istrske ljudske glasbe tradicija več generacij. Danes z ženo Alenko, ki je tudi glasbenica, in dvema otrokoma živi v Bertokih pri Kopru.

Z raziskovanjem ljudske glasbe in glasbil ter petja in plesov se aktivno ukvarja od leta 1986, ko je postal član legendarne folk skupine Istranova, v kateri je bil do konca njenega delovanja, leta 1988. Potem je ustanovil istrsko godčevsko skupino Pišćaci (1990-1993), s katero je izdal glasbeno kaseto Starinski ples s posnetki istrskih ljudskih plesov. Bil je tudi med ustanovitelji slovenske folk skupine Tolovaj Mataj (1994), v kateri je sodeloval do leta 1999 in z njo izdal CD Stari grehi, nova sramota ter član glasbene folk skupine Marušić Istrio.

Danes je vodja in član slovenske istrske folk skupine Vruja. Nadalje je deloval v mednarodni zasedbi Nuestra signora ansamble, od leta 1989 je član tradicijske istrske godčevske skupine Trio Kras. Za vse omenjene skupine je prispeval svoje glasbene priredbe. Dolga leta sodeluje z etnomuzikologom Dariem Marušićem in z drugimi izvajalci ljudske glasbe pri nas, kot so skupina Katice, Šavrinske pupe in ragaconi, Ljoba Jenče, Volk folk in Rudi Bučar kot tudi z nekaterimi pop izvajalci (Marta Zore, Regina, Rudi Bučar). Pomembno je njegovo čezmejno sodelovanje z glasbenimi skupinami, ki izvajajo ljudsko glasbo, kot sta Calicanto iz Veneta in La sedon salvadie iz Furlanije. Poseben projekt je bila glasbena skupina Viaggio turchese, ki je predstavljala violinsko tradicijo podalpskih dežel. Igral je tudi v velikem petdesetčlanskem folk orkestru godcev iz severne Italije, Francije, Švice, Avstrije in Slovenije Le grand orchestre du Alp. Z omenjenimi glasbenimi skupinami je nastopal na pomembnih glasbenih festivalih pri nas in v tujini, na festivalu Druga godba osemkrat in na italijanskem festivalu ljudske glasbe Folkest devetkrat. Nastopal je tudi na državnih proslavah, meddržavnih srečanjih in simpozijih ter prestavitvah naše države v tujini. S skupino Tolovaj Mataj je leta 1995 predstavljal Slovenijo na festivalu evropskih radijskih postaj (Ebu festival) v Kremsu v Avstriji in na istem festivalu leta 1997 v Portorožu. 2005 je z Ljobo Jenče nastopil na otvoritvi razstave slovenskih oblikovalcev v Raumi na Finskem, 2006 pa je z njo sodeloval v mednarodnem projektu Na hrbtu ribe, v katerem so sodelovali glasbeniki Slovenije, Finske in Estonije. 2013 je s soprogo Alenko ter Fredom Pribcem in Rachael Gates iz Avstralije izvedel glasbeni projekt Od Downunder do Istre, v katerem so prepletli ljudsko glasbeno izročilo Avstralije in Istre. Kljub geografski oddaljenosti so odkrili veliko skupnega. Sodeloval je še v Antigoni ljubljanske Drame, od leta 1991 s tržaško folklorno skupino Stu ledi, s folklorno skupino Emona iz Ljubljane, pa tudi z mešanim pevskim zborom Adriatic iz Hrvatinov, Obalca iz Kopra in šolskimi zbori. Z Andrejem Žibertom je 2008 na temelju pripovedk in zgodb o Istri ustvaril glasbeno-pripovedno predstavo Nona, puvedte še ano, ki jo je v živo ilustrirala Fulvia Zudich.

2009 je s Patrickom Radovcem, Dariem Marušićem, Albertom Cernazom in Kristino Menih pripravil multimedijsko predstavo Koper v objemu zgodb, glasbe in podob. Golobica in Rex pa je bil projekt, ki sta ga z zgodbami, legendami in glasbo iz Istre ustvarila s Kristino Menih 2010. Omeniti velja tudi njegovo pedagoško delo. Tako je s skupino Vruja prispeval nekaj priredb ljudskih pesmi za učbenike glasbene vzgoje za osnovne šole avtorice Albince Pesek, v multimedijskem priročniku iste avtorice pa je sodeloval kot godec in izdelovalec ljudskih glasbil. Že vrsto let sodeluje v programu Glasbene mladine Slovenije, za katero v osnovnih in srednjih šolah izvaja predstavitve, predavanja in delavnice o istrski ljudski glasbi, v sodelovanju z društvom Folk Slovenija in Javnim skladom za ljubiteljsko kulturo pa izvaja plesne, vokalne in instrumentalne delavnice ter gostuje tudi v vrtcih. Na Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade je vodil celoletne obšolske dejavnosti na temo istrske ljudske glasbe ter skupaj z ženo Alenko ustanovil skupino Laštrce, na Osnovni šoli Antona Ukmarja pa je ustanovil mlado godčevsko skupino Zingleci, vse z namenom prenašanja ljudskega izročila na mlade. 2005 je v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Koper pripravil razstavo ljudskih glasbil in glasbenega izročila v severni Istri, Čičariji, Brkinih in na Bistriškem Godci godjo prav na glas, za katero je izdelal glasbila ter naredil dokumentarni film, glasbeno zgoščenko in prispevek za katalog. Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad. Od leta 2004 ima status samozaposlenega v kulturi kot insturmentalist/aranžer.

Leta 2015 je ustanovil ansambel za staro glasbo Cappella Justinopolitana s katerim izvajajo srednjeveško in renesančno glasbo, tako sakralno kot profano, iz evropskih dežel. Leta 2022 so izdali album Il bello antico.