Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

KRAMBERGER, Ivan

Ivan Kramberger portret
Foto: avtor neznan (Vir: https://old.slovenskenovice.si/crni-scenarij/doma/bil-sem-na-smrt-pijan-pa-naj-bi-ustrelil-iveka)

Foto galerija

Rojen:
4. maj 1936, Ženjak
Umrl:
7. junij 1992, Jurovski Dol
Variante imen:
Kramberger, Ivek
Poklici in dejavnosti:
Kraji delovanja:
Leksikon:

Rodil se je v Ženjaku pri Benediktu v revni viničarski družini kot osmi od enajstih otrok. Že v zgodnjem otroštvu so ga poslali služit k bogatim kmetom v Voličino, kjer se mu je slabo godilo. V šolo ga niso pošiljali. Po prvem poskusu bega je bil kruto kaznovan. Za njegovo trpljenje so vedeli tudi sokrajani in njegovi domači, tako ga je neke noči prišel iskat brat Lovrenc in ga odpeljal k drugemu kmetu v Benedikt. Tam se mu je godilo bolje. Lahko je obiskoval tudi šolo, kjer se je šele v četrtem razredu začel zares učiti pisati in brati. Kljub neznanju je šolo izdelal. Izučil se je za dimnikarja, pri končnih izpitih pa so mu prav tako »pogledali skozi prste«. Vojaščino je služil v Titogradu (sedaj Podgorici) v Črni gori. Razporedili so ga v avtočeto; tam se je izpopolnil v pisanju in branju, opravil vozniški izpit in postal celo inštruktor. Po opravljeni vojaščini je kot voznik prostovoljec sodeloval pri gradnji ceste Beograd – Bar. Ta epizoda v njegovem življenju se je končala s prometno nesrečo, v kateri je bil huje ranjen in je ostal invalid.

Po vrnitvi iz Črne gore ga je l. 1963 želja po boljšem življenju odpeljala preko Avstrije in begunskega taborišča v Zirnsdorfu v Nemčijo. Začel je z najnižjimi deli, kot smetar, nato je delal v kemični tovarni v Duisburgu, kjer je spoznal vodjo socialne službe, zdravnika po poklicu. Na njegovem domu je v prostem času opravljal različna hišna dela. Ko je zdravnik postal direktor bolnišnice Marien Hospital, je vzel Ivana s seboj. Tu se je srečal z dializnimi aparati, postal dializni tehnik ter za te aparate izdelal vrsto izboljšav, ki jih je tudi patentiral in ki so mu prinesle znatne dohodke.
V Duisburgu se je začelo tudi njegovo dobrodelno delovanje. Pomagal je obubožanim in revnim, zbiral in razpošiljal je zdravila na Poljsko, v Turčijo, v Jugoslavijo, hkrati pa opozarjal, da ljudje uživajo preveč tablet. Različnim bolnišnicam je pomagal tudi z donacijo dializnih aparatov, skupaj jih je podaril 42. Postal je poznan kot »dobri človek iz Duisburga«, kasneje pa kot »dobri človek iz Negove«.
V Duisburgu je delal do leta 1983, ko se je invalidsko upokojil in se z ženo Marjeto vrnil v domovino. Ob Negovskem jezeru sta zgradila hišo, v kateri je med letoma 1985 in 1994 delovala takrat zelo popularna gostilna.

Po vrnitvi v domovino je začel pisati knjige, med katerimi je najpomembnejša avtobiografija Trnova pot. Knjige je prodajal sam, neposredno ljudem na ulicah.
Leta 1990 je kot nestrankarski kandidat s podpisi volivcev kandidiral za predsednika predsedstva Slovenije. Prekrižaril je celo Slovenijo in sam s pomočjo družine izpeljal svojo politično kampanjo. Na predvolilnih shodih je nagovarjal najširše množice, predvsem pa revne in ponižane. Pozornost je zbujal z doma narejenim vozilom, na shode pa je vodil tudi svojo opico Ančko. V prvem krogu volitev je dobil 18,5% glasov in zasedel tretje mesto, za Kučanom in Pučnikom.
Nameraval se je udeležiti predsedniških volitev l. 1992, a je bil na predvolilnem shodu 7. junija 1992 v Jurovskem Dolu ustreljen. Za umor je bil obtožen in obsojen Peter Rotar iz Jurovskega Dola. Ta je, močno pijan, dejanje najprej priznal, potem pa odločno zanikal. Obsojen je bil na 12 let zapora, po vrnitvi na prostost pa izjav ni dajal. Umrl je leta 2019. Okoliščine umora niso bile nikoli zadovoljivo pojasnjene, prav tako niso našli morilske krogle. Smrt Ivana Krambergerja je zato ostala kontroverzna in vir številnih špekulacij o morebitnem političnem ozadju uboja.
Ob 30. obletnici smrti so junija 2022 v Aleji velikih v Gornji Radgoni odkrili Krambergerjev doprsni kip, ki ga je ustvaril akademski kipar Mirko Bratuša.

Trnova pot, 1988
Srce Ivana Krambergerja iz Negove, 1988
Kaj mora človek narediti, da postane srečen, 1989
Misli Ivana in Marjete Kramberger, 1989
Pesmi Marjete in Ivana Kramberger, 1989
Zakaj Štajerci sovražijo Ivana Krambergerja? Tu niso mišljeni vsi Štajerci, 1989
Kaj mora storiti bolan človek, da postane zdrav, 1990
Mama išče izgubljenega sina, 1990
To je knjiga o živalih, predvsem o mali opici Ančki, 1990
Zakaj Ivana Krambergerja niste izvolili za očeta slovenskega naroda, 1990
Krambergerjeva zmaga je naša bodočnost, 1992
Volite Krambergerja in našo stranko, 1992

Za svojo dobrodelnost je l. 1984 prejel red zaslug za narod s srebrno zvezdo.

  • Kramberger, I. Trnova pot. Negova: samozaložba, 1988
  • Niedorfer, S. Čudež, imenovan Kramberger: kar o “dobrem človeku iz Negove” še niste prebrali. Maribor : Alea, 1990.
  • Horvat, M. Kratka politična kariera Ivana Krambergerja. V: Slovenska kronika XX. stoletja: 2. knjiga. 2. izd. Ljubljana: Nova revija, 1997, str. 499.
  • Rok, F. Zahtevek za vnos nove osebe (elektronska pošta). Sporočilo za uredništvo Obrazov slovenskih pokrajin, 14. 6. 2021 (hranimo v arhivu Mariborska knjižnice).
  • Bedek, A. Še vedno išče resnico o očetu: intervju. Pen: mesečnik, 30. december 2021, št. 12, str. 14 – 15.
  • Hajdinjak, M. Dobrotnik iz Negove odslej v Aleji velikih. Vestnik (2022, 9. jun.), let. 74, št. 23, str. 3.
Avtor/-ica gesla: Anka Rogina, Mariborska knjižnica
Datum prvega vnosa: 8. 12. 2021 | Zadnja sprememba: 21. 6. 2022
Anka Rogina. KRAMBERGER, Ivan. (1936-1992). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 4. 12. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kramberger-ivan/
Prijavi napako