KOVAČIČ, Maks

Rodil se je v Šentrupertu na Dolenjskem, se šolal v Ljubljani, kjer je dokončal učiteljišče. Zaradi težkih gmotnih razmer v družini si je ob študiju tudi sam prizadeval za izboljšanje svojega položaja in življenja. Postal je odgovoren, zavzet, skromen in hvaležen človek, ki je zelo cenil poštenost in dobre medčloveške odnose.

Pri šolanju se je oblikoval njegov glasbeni talent, saj je prepeval v zborovskih zasedbah, takrat predvsem v cerkvah.

Po maturi, 1910, se je zaposlil v Svibnu pri Radečah (1910 – 1912), nato za eno leto v Leskovcu pri Krškem, od 1913 do 1918 pa je v Krškem že deloval kot stalni učitelj.

Med prvo svetovno vojno je bil rekrutiran v vojsko – najprej je služil v zaledju na območju ljubljanskega oskrbovalnega centra, nato pa je napredoval v prve vojne vrste. Prerazporedili so ga v 17. Pešpolk, t. im polk Kranjskih Janezov, kjer se je v hudih vojnih preizkušnjah znašel v gorah nad Assagiom. O svojem vojnem obdobju je pisal dnevnik, kjer je opisal težke razmere vojakov, izrazil pa svoje osebne stiske, ki jih je doživel ob umiranju in trpljenju ljudi.

Konec vojne je po oblaganjih in hudi zimi dočakal v bolnišnici in na srečo preživel.

Po vojni se je vrnil v učiteljske vrste in je od 1918 do 1927 kot šolski upravitelj služboval v Sv. Križu (današnji Gabrovki). V tem obdobju se je tudi poročil z Ivanko Knez iz Šentruperta in si ustvaril družino – rodile so se tri hčere (Milena, Marta in Božena). V Gabrovki je močno vplival tudi na življenje v kraju: ustanovil je Gasilsko društvo v Gabrovki.

Po premestitvi v Šmartno pri Litiji (1927) je postal nadučitelj. Učil je nižji razred, vodil šolo, poleg te še vajeniško obrtno šolo, bil je tajnik hranilnice in posojilnice v Šmartnem, predvsem pa je močno vplival na pevsko delovanje v kraju, saj je osnoval šolski pevski zbor, s katerim je dosegal lepe uspehe, vodil pa je tudi Pevsko društvo Zvon in z njim uprizarjal kvalitetne in odmevne projekte, na primer Gorenjskega slavčka.

Njegov dosleden značaj in delavnost, a hkrati prijaznost, so ga približali ljudem. Bil je sloveč čebelar in je na šolskem dvorišču postavil čebelnjak s 32 panji, skrbel je za urejenost vrta in se intenzivno ukvarjal s sadjarstvom in vrtnarstvom ter znanja prenašal tudi na učence svoje šole.

V Šmartnem sta se Kovačičevim rodila še dva sinova: Janez in Maks (20.9.1931). Slednji je podedoval številne očetove talente, tako za glasbo kot risanje. V glasbeni svet ga je uvajal skladatelj Peter Jereb, ki je prijateljeval z Maksom Kovačičem – saj sta si delila zborovske in glasbene izkušnje. Maks Kovačič mlajši je kot mladenič igral v številnih glasbenih skupinah in formacijah, saj je imel absoluten posluh. Pisal je priredbe za mnoge skupine, vendar se ni odločil za poklicno glasbeno kariero. Izbral je učiteljsko pot, vendar je v Ponikvah, kjer je bil kasneje tudi ravnatelj osnovne šole, vodil zbore, pisal mladinske pesmi in pripravljal mnoštvo glasbenih nastopov in proslav ob različnih priložnostih.

Maks Kovačič starejši je bil ob pričetku druge svetovne vojne odstavljen s položaja nadučitelja. Družina ni bila preseljena, čeprav ni simpatiziral z okupatorjem. Maks Kovačič je ostal v Šmartnem, po zapisih sodeč je še naprej vodil pevske vaje, skrbel je za župnijsko posestvo, izvajal jezikovni tečaj nemščine v Šmartnem in v Javorju.

Sorodniki so se kasneje še dolgo čudili, da ga okupator ni izselil, saj je bil intelektualec, domoljub, ki pa je tekoče govoril nemško in je imel vojaški čin iz 1. Svetovne vojne. Tudi po koncu vojne ni bila družina (vdova in otroci) nikoli zaznamovana.

Umrl je 13.7.1943; nenadno, zaradi srčne kapi. V 54. letu starosti je preminil intelektualec, izredno priljubljen človek, ki je s svojo družino močno vzljubil Šmartno.

Pokopan je na šmarskem pokopališču; ob zadnjem slovesu mu je spoštovanje izkazala velika množica ljudi, ki se je vila nepretrgoma iz središča do pokopališča.

V oktobru 2018 smo v Krajevni knjižnici Šmartno z veliko angažiranostjo sorodnikov pripravili spominski večer o dveh pomembnih prosvetnih delavcih: Maksu Kovačiču in Francu Grudnu; povezali smo ga z likovno razstavo treh generacij Kovačičevih.