Štefan Kovač-Marko se je rodil v naselju v bližini Turnišča v Prekmurju. Po opravljeni osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo v Veržeju, kjer je končal tri razrede, šolanje pa dokončal na gimnaziji v Murski Soboti. Po opravljeni maturi se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, ki jo je leta 1935 uspešno zaključil in se kot odvetniški pripravnik sprva zaposlil pri murskosoboškem odvetniku in notarju Antonu Kodru, nato pa pri dr. Sándorju Vályju, priseljenem madžarskemu Židu. Leta 1937 je nadaljeval z delom pri dr. Vekoslavu Kukovcu v Mariboru, kjer se je spoznal s kasnejšima komunističnima politikoma – Jožetom Vilfanom in Vitom Kraigherjem ter postal dejaven v takratnem naprednem gibanju. Svoje prispevke o izboljšanju gospodarskih in socialnih razmer je objavljal v mariborskem časopisju, največ v Obzorniku in Jutru.
Po vrnitvi v Prekmurje pred začetkom 2. svetovne vojne se je dejavno vključil v napredno gibanje Društva kmetskih fantov in deklet in kmalu postal njen vodja. Z nagovori in pridobivanjem novih članov je prihajal v konflikt s takratnimi oblastmi, zato so mu bile izrečene številne kazni. Kovač je kmalu zasnoval ilegalno celico »prekmurske« komunistične partije. Njegova najožja sodelavca sta bila Ali Kardoš in Rudi Čačinovič (poznejši diplomat), s katerima je bil leta 1940 aretiran in poslan v taborišče v Bilećo.
Ob začetku 2. svetovne vojne, spomladi in poleti 1941, je Kovač kot vodja odpora proti madžarskim 0blastem skupaj s svojimi somišljeniki in sodelavci izvedel več akcij uničevanja infrastrukture in razširjanja propagandnega materiala. Zaradi tega se je bil prisiljen skrivati po domovih svojih prijateljev in sošolcev. Nekateri njegovi sodelavci in simpatizerji Osvobodilne fronte, med njimi tudi duhovniki Ivan Camplin, Mihael Jerič, Danijel Halas in Janko Bejek, so bili zaradi sodelovanja z njim obsojeni pred madžarskim vojaškim sodiščem.
18. oktobra 1941 je bil Kovač ustreljen v gozdu v bližini Gančan, kjer so ga je ponoči v zasedi pričakali madžarski žandarji. Kot snovalca in vodjo prekmurskega odpora proti okupatorju so ga 20. decembra 1951 razglasili za narodnega heroja. Pokopan je v domačem kraju, kjer so mu leta 1953, ob prenosu posmrtnih ostankov s pokopališča v Gančanih, postavili spomenik. Obeležje je postavljeno tudi na kraju, kjer je bil Kovač ustreljen. Njegova domačija v Nedelici je kulturni spomenik.
Narodnega heroja so počastili še na več načinov. Na prostoru ob Gledališču Park v Murski Soboti je postavljen spomenik, delo akademskega kiparja Mikija Mustra. Kipi in skulpture z njegovo upodobitvijo so postavljene tudi drugod po Prekmurju. V več krajih po Prekmurju je po njem poimenovana ulica. Njegovo ime že več desetletij nosi tudi znani mešani pevski zbor iz Murske Sobote.
Red narodnega heroja, 1951
Camplin, I. Mojih 90 let. Murska Sobota: Stopinje, 2003.
Kozar, L. Mladenič s filozofskim čelom: pogovor z biseromašnikom Ivanom Camplinom. Stopinje, 1996, str. 43-48.
Kokolj, M. Prekmurski Slovenci 1919-1941. Murska Sobota: Pomurska založba.
Kuhar, Š. Društva kmetskih fantov in deklet v Pomurju. Pomurski kmetijski koledar, 1963, str. 125-129.
Ftičar, Š. Delavsko in narodnoosvobodilno gibanje. V: Zbornik občine Lendava, 1981, str. 43-46.
Godina, F. Prekmurje 1941-1945: prispevek k zgodovini NOB. Murska Sobota: Pomurska založba, 1980.
Zadravec, B. V Soboti je živel Žid, ki je pisal o Jezusu. Stopinje, 2019, str. 120-123.
Zadravec, F. Poet prekmurskih ravnin: Miško Kranjec (1908-1983). Murska Sobota: Pomurska založba, 1988.
Munda, M. (ur.) Ob Muri in daleč čez: korespondenca dr. Vaneka Šiftarja z nekaterimi pomurskimi rojaki. Petanjci: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija; Murska Sobota: Franc-Franc, 2011.
Besedilo je sestavil Marko Vugrinec. Njegov zapis hrani arhiv PiŠK Murska Sobota.
