Na odrske deske je stopila približno tisoč dvesto krat. K temu je potrebno prišteti še stotine priložnostnih nastopov, ki jih ni nikoli beležila. Njen mož je bil Franc Košir, trobentač in pevec pri Ansamblu bratov Avsenik. Njene interpretacije segajo od vlog v otroških igrah, do komedijantsko razveseljenih interpretacij in pretresljivih usod. Ob tem se je nabralo veliko spominov na vse tiste, s katerimi se je srečevala na odru (soigralci, režiserji, koreografi, kostumografi). Tatjana Košir je gledališko zagnanost in veselje do igranja prenesla tudi na svoje otroke in vnuke. V intervjuju z Alenko Bole Vrabec je omenila nekaj dram in komedij, v katerih je še posebej rada igrala: Ljubezni Georgea Washingtona, Ionescovi Stoli, Kmeclov Intervju, Linhartov Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Naši ljubi otroci, Cvetje hvaležno odklanjamo, Ščuke pa ni, Boter Andraž (tukaj je igrala skupaj z možem), Mary Mary, Dnevnik Ane Frank, Globoko so korenine, Ognjeni vihar, Hamlet (igrala je Ofelijo). Sodelovala je tudi v Igralski skupini viteza Gašperja Lambergerja.
Za svoje delo je bila večkrat nagrajena: Čufarjeva plaketa (1980), Severjeva nagrada (1984), Prešernova nagrada za Gorenjsko (1984), Linhartova plaketa (1990), Plaketa za področje kulture Občine Jesenice (2001).
A. M. Gledališče zahteva trdo delo. Gorenjski glas, 1995, št. 99, str. 15.
Nikolaj, A. Ženska je — ženska: 40-letnica umetniškega delovanja Tatjane Košir. Jesenice: Gledališče Toneta Čufarja, [1997].
Kocjančič, V. Igralka je — igralka. Gorenjski glas, 1997, št. 8, str. 20.
Felc, V. Čufarjevi jubilanti. Delo, 2000, št. 266, str. 7.
Opalo ima vsakdo rad: gledališki list. Jesenice: Gledališče Toneta Čufarja, 2000.
