KORDIŠ, Franjo

Ravno Goro v Gorskem Kotarju, kjer je med drugimi živelo tudi veliko Slovencev, sta z materjo Antonijo (rojeno Svetličić) zapustila brž po njegovem rojstvu in odšla v Majur pri Kostajnici, vas na hrvaško-bosanski meji, kjer je oče Matija, invalid iz 1. sv. v., našel zaposlitev v velikem lesnem skladišču. Tu se je kasneje rodil njegov brat. Ko je imel devet let, je mati umrla za tuberkulozo.V Majurju je leta 1930 zaključil osnovno šolo, v Sisku leta 1938 gimnazijo in študij v vojnih letih nadaljeval na Gozdarski fakulteti v Zagrebu, kjer je leta 1943 diplomiral. Spomladi leta 1944 je odšel v partizane. Priključil se je odredu Banjske udarne divizije, bil šef obveščevalne službe za območje Karlovca in tam dočakal konec vojne. Takrat so ga premestili v sedmo divizijo in s to enoto je prišel v Slovenijo. Na svojo željo se je demobiliziral in začel delati v stroki. Po letu 1947 so ga z dekretom dvakrat poslali v Beograd na ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo. Od tam se je leta 1950 dokončno vrnil v Idrijo. Z ženo Slavko, Idrijčanko, je imel dve hčeri, Sonjo in Jasno. V Idriji je bil vodja gozdne uprave, direktor idrijske enote Soškega gozdnega gospodarstva in nazadnje 14 let eden vodilnih mož družbe s sedežem v Tolminu, 8 let njen generalni direktor. Leta 1983 se je upokojil kot doktor in diplomirani inženir gozdarstva.

Življenje je posvetil gozdarski stroki, predvsem gospodarjenju z gozdovi na sonaravni način. Za to se je dodatno strokovno izobraževal. Kot štipendist mednarodne organizacije FAO se je leta 1956 izpopolnjeval na univerzi v Zürichu. Pridobljeno znanje je praktično nadgradil in s prof. dr. Dušanom Mlinškom v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zastavil projekt obnove gozdov na manjših površinah, s čimer se spremeni struktura gozda iz monokulturne enoličnosti v pestre oblike, kar daje možnost rasti različnim drevesnim vrstam. Pred tem se je več kot eno stoletje izvajala velikopovršinska zastorna sečnja, ki je strukturo gozda zelo uniformirala. Bili so prvi in edini, ki so se v praksi spoprijeli z uvajanjem nove metode in dosegli dobre rezultate. Iz znanstvene radovednosti, veselja do opazovanja in beleženja sprememb v gozdu je leta 1974 nastala njegova doktorska disertacija, ki jo je zagovarjal na Biotehniški fakulteti Ljubljanske univerze. V njej je zajel razvojne značilnosti za idrijsko hribovje zelo pomembnih drevesnih vrst in v strnjenih zaključkih nakazal gozdarju praktiku koristne napotke za oblikovanje mešanih sestojev. Napotki za praktično delo, ki izhajajo iz študije, so pomemben prispevek k intenzivni tehniki gojenja gozdov. Z znanstveno metodiko je obravnaval zapletene naravne pojave v praksi, za kar je dosegel visoko znanstveno priznanje in naziv doktorja znanosti. Študija mu je prinesla sloves v stroki doma in v tujini.

Soško gozdno gospodarsko območje je po njegovi zaslugi postajalo vzorčni model aktivnega gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji. Nove koncepte so uvajali tudi v sosednjih republikah takratne Jugoslavije. Največja vrednost njegovega dela je bila uresničitev teorije naravovarstvenega gojenja in gospodarjenja z gozdovi v praksi na sodoben način. S tem je povezal gospodarstvo in varstvo narave. Njegovo strokovno delo ter dobro poznavanje ekologije in bioloških procesov sta bila na splošno osnova za poglobljen študij življenjskih pojavov in razvoja gozda, za lokalno okolje pa je pomenilo bogatitev tradicionalnega gozdarjenja.

Ves čas je bil tudi družbeno in politično aktiven. Dva mandata je nastopal kot republiški poslanec, bil večletni okrajni odbornik ter član skupščine občine Idrija v samostojni državi Sloveniji. Sodeloval je pri ustanovitvi Muzejskega društva v Idriji, pet let mu je kot prvi predsednikoval. Bil je dolgoletni sodelavec Biotehniške fakultete. Sodeloval je pri organiziranju in pri izvajanju podiplomskih republiških in zveznih seminarjev in raziskovalnem delu fakultete.

Za svoje delo je prejel številna priznanja. />Objavil je več kot štirideset znanstvenih in strokovnih del.