Srečko KOPORC

Srečku Koporcu je bila glasba položena v zibelko; njegov oče je bil  trgovec, a tudi izdelovalec orgel, ki je nadarjenemu sinu prvi posredoval glasbeno znanje. Glasbe se je pozneje učil še v šoli Glasbene matice, tudi pri Ignaciju Hladniku in Mariju Kogoju (1919–1921), ki ga je poučeval harmonijo, kontrapunkt in kompozicijo. Glasbeno se je izpopolnjeval na Dunaju in na ljubljanskem konservatoriju (1923–1924), študij pa je končal v Pragi (1928–1929), kjer se je seznanil z različnimi kompozicijskimi načini oz. tehnikami, med drugim tudi s četrttonskim sistemom Aloisa Habe.

Od leta 1924 je s prekinitvami služboval v Pragi, Osijeku, na Rabu in Sušaku. V Ljubljani je poučeval na železniški glasbeni šoli Sloga (1933–1937), na državni nižji baletni oziroma srednji baletni šoli (1948–1952), na Glasbeni šoli Vič-Rudnik (1952–1955), nato pa do smrti na Srednji vzgojiteljski šoli. Vodil je Glasbeno društvo Ljubljana, že pred 2. svetovno vojno pa vse do leta 1948 pa je v Ljubljani vodil zasebno šolo, ki so jo obiskovali številni znanja in kompozicijskih veščin željni glasbeniki.

Delo Srečka Koporca je bilo v evropskem prostoru že zgodaj izjemno odmevno.  V dunajskem časopisu Neues Wiener Abendblatt je bilo že leta 1934 zapisano: »Koporc ima smisel za dobro zveneči klavirski stavek – smisel za obliko.« V angleškem Nottingham Journalu pa bi leta 1937 lahko prebrali: »Srečko Koporc je eden najdrznejših ultramodernih jugoslovanskih skladateljev. Izvajanje Koporčevega Rondoja je bilo v posebno odliko tej prireditvi. Njegov Rondo je izvajal pianist Albert Harrison, ki je v svoji igri prav dobro zgrabil skladateljevo misel in vzbudil pri piscu tega poročila željo, da jo večkrat sliši izvajati.«

Skladatelj je v tujini predstavil svoje zborovske in klavirske skladbe, orgelsko fugo in nekatera druga komorna dela. Kot skladatelj je z radikalnostjo že zgodaj presegel Marija Kogoja in pred Slavkom Ostercem uvedel neoklasicistično objektivnost (Sonatina). S klavirsko Suito je ustvaril verjetno najbolj drzno skladbo med svetovnima vojnama. Objavljal je tudi glasbeno teoretske prispevke. Ob Kogoju in Ostercu je bil v svojem času najbolj razgledan glasbeni teoretik. Njegov umetniški opus je v času njegovega življenja veljal za izredno avantgardnega.

Koporc je danes malo znan in njegova dela so malo izvajana, a ohranilo se je precej njegovih skladb, med njimi tudi samospevi. Bil pa je tudi samosvoj umetnik, samozavesten in virtuozen perfekcionist ter vizionar in zaradi tega med takratnimi vodilnimi v kulturi, izvajalci in občinstvom slabo razumljen in manj priljubljen. Do svojega dela je bil zelo kritičen in je marsikaj uničil. Svojevrsten povzetek svojega skladateljskega snovanja je izpovedal v glasbeno-teoretičnem zapisu o dodekafoniji.

Njegov sin Leon Koporc je bil akademski slikar.