KOCJAN, Jože

Jože Kocjan se je rodil 28. februarja 1888 v Bazovici pri Trstu očetu Antonu, ki je bil po poklicu krojač, in materi Mariji, rojeni Pugelj. Dokončal je osemletno državno klasično gimnazijo v Pazinu ter nato bogoslovje v Gorici. Poleg slovenščine je dobro govoril še hrvaško, italijansko in nemško. Od klasičnih jezikov je najbolj cenil starocerkvenoslovanščino. Imel je veliko teološkega znanja, dobro je poznal tudi zgodovino in književnost. 7. julija 1914 je bil v stolnici sv. Justa v Trstu posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v Lovranu, nato v Voloskem. Tu se je še pred ekumenskim gibanjem spoprijateljil s pravoslavnim duhovnikom in zanj daroval mašo. Nato je bil premeščen na Kastavsko, kjer so verniki dolgo ohranjali staroslovansko bogoslužje po rimskem obredu, dediščino sv. bratov Cirila in Metoda. Od tam je odšel zopet v Volosko in skrbel tudi za Opatijo. Leta 1922 so ga postavili za župnika v Predloki pri Črnem kalu, kjer je ostal več kot štirideset let. Z ljudmi je delil dobro in hudo. V času 2. sv. vojne mu je pogorelo župnišče, knjige in vse, kar je potreboval za življenje. Zavetje sta mu nudila sestra in svak na Kortinah. Po svakovi smrti sta s sestro živela v zakristiji na Fari. Po 2. sv. vojni je iz Predloke upravljal še Kubed in Osp. Tudi po vojni so se nadaljevale preizkušnje, predvsem zaradi nadlegovanja in poniževanja s strani nevernih in kasneje zaradi materializma in potrošništva, ki je zajelo ljudi. Že leta 1965 je napovedal, da se bližajo hudi časi.
Po upokojitvi je nekaj časa živel s svojo sestro v zakristiji v Predloki, nato v zapuščenem župnišču v Kubedu, po smrti svoje sestre pa pri župnijskem upravitelju v Movražu, kjer je zanj skrbela župnijska gospodinja, gospa Kristina. Zadnja leta mu je vse bolj slabel vid, tako da ni mogel več brati. Umrl je 29. novembra 1971 v Movražu, star 84 let.
Jože Kocjan je bil eden najbolj znanih in priljubljenih duhovnikov slovenske Istre. Po značaju je bil dober, skromen, nikoli ni silil v ospredje, bil je iskren, preprost, otroško naiven, ponižen in vnet za duhovništvo. Ni se ponašal s svojo izobrazbo, rad se je družil s preprostimi in z izobraženimi ljudmi. Ljudje so ga imenovali »gospod iz Predloke« in so ga povsod imeli za božjega človeka zaradi njegove dobrote. K njemu so se v času fašizma zatekali ponižani in razžaljeni slovenski verniki. Ljubil je svoj narod, a ni nikoli preziral drugih narodov. Ljudi je tolažil in jim tudi materialno pomagal. Skoraj vse darove je razdelil med uboge. Administrativna dela mu niso ležala, vedno pa si je vzel čas za ljudi, za spoved, pomiritev vesti, očetovski nauk. K ljudem je šel v vsakem vremenu, tudi če so ga klicali od daleč. O sebi je le malo govoril, svoje težave je prenašal sam. Veliko je govoril o trpljenju in je svet primerjal s solzno dolino. Skrbel je za lepoto cerkva in obredov in imel izrazit umetniški okus. Veliko je prispeval za obnovo glavnega oltarja cerkve v Predloki. Prizadeval si je tudi za obnovo Marijine božje poti na Vzročku.