KOCIJAN, Lado

Rodil se je kot tretji od devetih otrok. Mati je bila Zakrajškova iz Vine Gorice pri Trebnjem.  Njegov oče se je bojeval na soški fronti, nato pa postal Maistrov borec in se vrnil domov leta 1922. Eno leto po njegovem rojstvu so starši kupili leseno, s slamo krito hišo na Brezovici pri Mirni. Leta 1932 je začel obiskovati šolo na Mirni. Oče je preminil v nesreči pri sečnji v gozdu leta 1941 in družina je ostala brez sredstev za preživljanje. Bil je odličnjak, a se je zaradi revščine lahko vpisal le v meščansko šolo.

Ob začetku druge svetovne vojne se je pridružil partizanom.  Najprej je bila aktivist na terenu, nato se je pridružil Krškemu odredu in pozneje Gubčevi brigadi. Bil je udeleženec bitke na Jelenovem žlebu. Napredoval je do člana štaba brigade. Petkrat je bil ranjen. Leta 1944 je bil med prvimi štirimi borci, ki so prejeli odlikovanja Orden za hrabrost. Po vojni je ostal v vojaški službi in nadaljeval šolanje. Leta 1959 je končal Višjo vojno akademijo v Beogradu ter leta 1969 šolo ljudske obrambe. Od čina majorja je napredoval v čin podpolkovnika in nato polkovnika. Zaposlen je bil v generalštabu, v maršalatu in predsedstvu države v Beogradu.  V tem času je opravljal številne odgovorne funkcije, med drugim je bil načelnik protiobveščevalne službe v diviziji in načelnik oddelka varnosti v 3. armadi. Leta 1974 je opravil izpit za čin generala in se po tridesetih letih vrnil v Slovenijo kot načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe Slovenije. To je bil čas strateškega osamosvajanja TO, kar je onemogočilo poznejše poizkuse razorožitve. Po letu 1980 je sodeloval pri pomembnih akcijah TO, kot so izgradnja vodovoda, mostov, napeljava telefonov.

Za najrazličnejše zasluge je prejel 16 visokih vojaških in državnih odlikovanj. Leta 1981 je postal predstojnik Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer je deloval dvajset let. Pridobil je naziv izredni univerzitetni profesor, pozneje pa še licenco za znanstvenega raziskovalca na področju vojne znanosti. Bil je recenzent za slovenski del petjezičnega (jugoslovanskega ) vojaškega slovarja. V sklopu projekta Pripravljenost družbenopolitičnega sistema je vodil raziskavo v organizaciji Zveze borcev v vseh republikah nekdanje Jugoslavije.

Med osamosvajanjem je deloval na področju informiranja in opredeljevanja slovenskih upokojenih generalov, ki se niso uklonili Beogradu.

Bil je avtor približno 50 strokovnih člankov, esejev, raziskovalnih poročil in govorov, soavtor monografije Zaključne operacije 2. svetovne vojne v Sloveniji, mentor avtorjem mnogih diplomskih in magistrskih del, član Glavnega odbora ZZB Slovenije, podpredsednik OOZB za vrednote NOB Mirna, predsednik Koordinacijskega odbora enot in služb NOV in POS, član odbora Gubčeve brigade, predsednik odbora VII korpusa itd. Bil je tudi vnet lovec.

Od leta 2015 dalje je živel na Brezovici pri Mirni, kamor je vsa leta prej pogosto zahajal, sodeloval ter finančno pomagal organizacijam in društvom LD Mirna, DU Mirna, ŽePZ Zimzelen, folklorna skupina Nasmeh, OOZB Mirna. Leta 2018 je prejel naziv Častni občan občine Mirna. Zadnji dve leti življenja je preživel v Domu starejših občanov v Trebnjem. Pokopali so ga  31. 12. 2022 na Mirni v skupni grob padlih borcev v času narodnoosvobodilnega boja, kar je bila njegova želja pred smrtjo.