KOBAL, Marko

Slovenski baritonist, prvak Opere SNG Ljubljana, se je rodil leta 1963 v vasici Malo Polje blizu Cola nad Ajdovščino. Ima starejšega in mlajšega brata. Mama Alojzija je bila gospodinja, oče Franc pa gozdar in kmet. Starši so otrokom od malih nog privzgajali delavnost, poštenje in spoštljivost, kar je bilo tudi Markovo vodilo skozi življenje in umetniško pot. Osnovno šolo je obiskoval na Colu, lesarsko pa v Novi Gorici. Kot izučen mizar še danes rad rezbari. Ker je njegov konjiček tudi hoja v hribe, stoji ob marsikateri planinski poti božje znamenje, ki ga je naredil sam.

Ker doma niso imeli ne gramofona ne televizije in tudi kasetofona ne, so si ob delu krajšali čas s petjem. Prav vsi v družini so imeli lepe glasove. Marko je pel tudi v cerkvenem zboru. Na glasbeno umetniško pot je zašel po naključju. Nekoč je šel na uro petja k Rajku Koritniku namesto brata, ki je bil službeno zadržan. Ko ga je učitelj slišal, ga je takoj vključil v svoj razred in tako se je leta 1984 začela Markova glasbena pot, najprej na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca v Ajdovščini, potem pa na ljubljanski Srednji glasbeni in baletni šoli v razredu profesorja Marka Bajuka. Leta 1988 je na republiškem tekmovanju v Novem mestu prejel 2. nagrado, 1989. pa je opravil avdicijo za zbor ljubljanske Opere. Prva solistična vloga je bila Študent v Kogojevih Črnih maskah. V tem času se je dodatno izobraževal v opernem studiu pri profesoricah Alenki Dernač Bunta in Maji Sunara. Izpopolnjeval se je tudi pri priznani operni solistki Marjani Lipovšek in profesorju Alfredu Burgstallerju. Leta 1994 je debitiral kot solist z vlogo Getmonta v Verdijevi Traviati. V letih, ki so sledila, je Marko Kobal poustvaril več kot 50 opernih vlog in se razvil v enega najboljših  verdijanskih baritonistov zadnjih desetletij pri nas. Kritik Jure Dobovišek je v eni svojih ocen zapisal: Baritonist se umetniško odpira. /…/ Zmožen je zveneti kakor največji. /…/ Kobal je po materialu slovenski Bastianini. Leta 2006 je prejel naziv operni prvak.

Njegov repertoar je zavidljiv. Nastopil je v skoraj vseh največjih baritonskih  vlogah, in sicer v Verdijevih operah Rigoletto (naslovna vloga), Otello (Jago), Ples v maskah (Renato), La traviata (Germont), Trubadur (grof Luna), Nabucco (naslovna vloga, več kot 60 predstav), Aida (Amonasro), Luisa Miller (Miller), Macbeth (naslovna vloga), v Puccinijevih operah La bohème (Marcel), Madama Butterfly (Sharpless), Gianni Schicchi (Marco), Tosca (Scarpia), Manon Lescaut (Lescaut), v Offenbachovih Hoffmannovih pripovedkah (Herman), Donizettijevem Ljubezenskem napoju (Belcore), v Pikovi dami P. I.  Čajkovskega (knez Jelecki), Giordanovi operi André Chénier (Gerard), Borodinovem Knezu Igorju (naslovna vloga), Meyerbeerjevih Hugenotih (Maurevert), Mascagnijevi operi Cavalleria rusticana (Alfio), Leoncavallovih Glumačih (Tonio, Taddeo) pa še v Sergeja Prokofjeva operi Zaljubljen v tri oranže (Leander), Parmovi Kseniji (Vitez), Bizetovi Carmen ( Escamillo),  Menottijevem Konzulu (Assan), Foersterjevem Gorenjskem slavčku (Lovro), v Planinski roži Radovana Gobca (Dobrovik), Smetanovi Prodani nevesti (Krušina), v Leharjevi opereti Vesela vdova (St. Briosche),  Straussovem Ciganu baronu (Zsupan) …

Marko Kobal je sodeloval z različnimi domačimi in tujimi orkestri in gostoval v Avstriji, Nemčiji, Franciji, na Hrvaškem in v Italiji. Z orkestrom RTV Slovenija je posnel zgoščenko opernih arij in duetov, s pianistko Jeleno  Boljubaš slovenske samospeve in s citrarjem Tomažem Plahutnikom tri zgoščenke narodnih pesmi. Ob 25-letnici umetniškega ustvarjanja, ki jo je obeležil leta 2014 z naslovno vlogo v Verdijevem Rigolettu, je prejel Smerkoljevo nagrado, ki jo podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališče.

Še nekaj ocen:

»Marko Kobal (Miller) je imel vlogo, kot da bi bila napisana zanj /…/. Kobal postaja steber ljubljanske operne hiše.« (Pavel Mihelčič, Delo, 13. 3. 2003)

»/…/ Izpostavljam še grofa Luno, kreacijo Marka Kobala, ‘hišnega’ pevca z velikim italijanskim baritonom.« (Jure Dobovišek v Naša Opera ima kaj pokazati, Polet, 21. 7. 2005)

»/…/ Med osrednjimi protagonisti je gotovo izstopal Marko Kobal kot Gérard – glasovno je prevladoval, zvočni gotovosti pa je dodal igralsko odločnost, s katero mu je uspelo izstopati na dramaturško poudarjenih mestih in tako zarisati pravo podobo vzdigujočega se revolucionarja, ki ostaja v svoji osebnostni podobi kljub vsemu zafrustriran.« (Gregor Pompe, Dnevnik, 13. 4. 2005)

»Po baritonistu Samu Smerkolju, ki je konec šestdesetih in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot Rigoletto navduševal publiko, smo končno dobili ponovno pravega norca Rigoletta, norčavega, ljubečega do svoje hčere in maščevalnega do njenega ljubimca, vojvode Mantovskega. Baritonist Marko Kobal se je v zadnjih letih razvil v odličnega karakternega pevca in igralca, na premieri je izzval po glavni ariji navdušene ovacije na odprtem odru. To je bil pravi norčavi in v žalosti pretresljivi ter grozeče maščevalni Rigoletto, igralsko in glasovno izreden.« (Lovro Sodja, Novice 38, 4. 10. 2013)

»No, famoznost ove ljubljanske premiere ukopana je u iznadnaravnom glazbenom tijelu, čije je glavno tkivo, pored sijajnih orkestra i zbora, bila ruža solista. Predvodio ju je Marko Kobal (Rigoletto), kojemu je ovo svojevrsna »životna uloga«, budući da u njoj debitira. Ušao je u nju srčano, fajterski, ne štedeći se nigdje; ugradio je u nju svoje dugogodišnje iskustvo i izmodelirao odličnu pjevačku skulpturu …« (Siniša Vuković, Slobodna Dalmacija)