Milan KNEŽEVIČ

Osnovno šolo je obiskoval v Šmartnem ob Paki, zatem gimnazijo v Celju. Izobraževanje je nato nadaljeval na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in leta 1963 diplomiral. Ob delu je leta 1973 diplomiral še na Visoki ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru.

Najprej se je kot revirni vodja zaposlil pri Gozdnem gospodarstvu Maribor (1963–1970), zatem je bil vodja razvoja pri ptujskem trgovskem podjetju Izbira (1970–1973), nato pa direktor ptujske podružnice Službe družbenega knjigovodstva (1973–1978). V letu 1978 je bil izvoljen za sekretarja ptujskega Občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije (ZKS), nato pa za sekretarja Medobčinskega sveta ZKS za Podravje v Mariboru (1979). Temu je sledilo službovanje v Ljubljani, kjer je bil dva mandata kmetijski minister oz. predsednik Republiškega komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter član Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije (1982–1990). V času njegovega ministrovanja so bile izvedene številne zemljiške operacije, predvsem v Pomurju, Podravju in na Vipavskem, tehnološka posodobitev slovenskega kmetijstva, močno se je povečal obseg tržne pridelave hrane, uspešno se je razvijalo tudi vinogradništvo in sadjarstvo. Slovenija se je s približno 70 odstotki sama oskrbovala s hrano. Izboljšal se je tudi ekonomski in socialni položaj slovenskega podeželja. Leta 1990 je z Zadružno zvezo Slovenije in Hranilno kreditno službo ustanovil Slovensko zadružno kmetijsko banko, kasnejšo Deželno banko, in jo nato do svoje upokojitve tudi uspešno vodil (1990–2005).

Bil je član nadzornih svetov številnih delniških družb, mnogim je tudi predsedoval, med drugim: Mlinotest Ajdovščina, d. d. (1994–1998), Tovarna sladkorja Ormož, d. d. (1995–1998), Slovenica, d. d. Ljubljana (1997–1998), Kmečka družba (KD DZU – KD Investmenst – KD Skladi), Ljubljana (1994–2009), Kolinska, d. d. Ljubljana (1998–2004), Gea College, d. d. Ljubljana (2002–2005), Žito, d. d. Ljubljana (2013–2015) in KD Skupina Ljubljana (od 2001 dalje).

Na šahovskem področju je prisoten od leta 1963. Sprva je bil aktiven kot šahist, nato kot funkcionar matičnega Šahovskega društva (ŠD) Ptuj, ki mu je v letih od 1973 do 1996 tudi predsedoval, kasneje pa je bil imenovan za častnega predsednika. Leta 1981 je postal mednarodni šahovski sodnik. Istega leta je prevzel predsedovanje Šahovski zvezi Slovenije (ŠZS) in to funkcijo opravljal do leta 2011. Zaslužen je za ureditev materialne podlage ŠZS, za mnoge organizacijske spremembe, ustanovitev revij Šahovska misel in Šahovski vestnik ter za organizacijo šahovske olimpijade na Bledu (2002), kot predsednik Šahovske zveze Jugoslavije (1988–1991) pa tudi za organizacijo šahovske olimpijade v Novem Sadu (1990). Za dolgoletno uspešno vodenje ŠZS mu je Občni zbor leta 2011 podelil naziv častni predsednik ŠZS.

Bil je tudi pobudnik in vodja iniciativnega odbora za ustanovitev Združenja slovenskega reda vitezov vina. V vlogi ambasadorja reda (2004–2014) si je prizadeval za njegov ugled in širšo prepoznavnost ter dosegel, da je red kmalu postal enakopravni član Mednarodnega združenja vinskih redov s sedežem v Parizu. Za svoje uspešno delo mu je Združenje slovenskega reda vitezov vina podelilo naziv častnega ambasadorja reda.

Na vseh položajih in funkcijah si je prizadeval za razvoj občine Ptuj in celotnega Podravja: kot predsednik Telesno-kulturne skupnosti Ptuj (1973–1978) je bil zaslužen za izgradnjo prve športne dvorane Mladika na Ptuju (1975), v času njegovega ministrovanja je bila na Ptuju prvič izpeljana odmevna kulinarična prireditev Dobrote slovenskih kmetij (1990), bil je tudi pobudnik in ustanovitelj Društva general Maister Ptuj (2008), ki je postavilo spomenik generala Maistra v naravni velikosti. Je ustanovni član Društva prijateljev Ptuja v Ljubljani, ki mu od leta 2005 tudi predseduje. Zaradi zaslug za razvoj in prepoznavnost Ptuja je leta 2018 prejel naziv ambasador mesta Ptuj.