KERN, Ivan

Rodil se je finančnemu uradniku in zato se je njegova družina precej selila. Osnovno šolo je obiskoval na Vrhniki (1904-1908). V Ljubljani je končal samo prvi letnik gimnazije, preostalih sedem pa na gimnaziji v Kranju, kjer je leta 1916 maturiral. Kot vojaški obveznik je moral v Pulo, kjer je končal šolo za pomorske pripravnike avstro-ogrske mornarice nato pa še tečaj za častnike.
Leta 1917 je služil na bojni ladji Prinz Eugen. Leta 1918 je vstopil v jugoslovansko mornarico. Leta 1919 je bil dodeljen v hidroplansko poveljstvo v Boki Kotorski, kjer se je izšolal za pilota hidroplana. Leta 1922 so ga premestili v Šibenik, kjer je končal tečaj oficirja službe za zveze.
Leta 1923 so mu odobrili enoletni študij na visoki šoli za elektrotehniko v Parizu, da si je pridobil poklic inženirja radiotelegrafije.
V letih 1924-1925 je deloval v Berlinu kot član Komisije za prevzem materiala za zveze.
V letih 1925-1928 je predaval na Pomorski vojaški akademiji v Dubrovniku. Naslednja tri leta je služboval kot poveljnik radiopostaje v Boki Kotorski. V letih 1931-1934 je bil spet na morju. Najprej je bil poveljnik torpedovke, nato pa rušilca Dubrovnik.
Leta 1934 je bil imenovan v Glavni generalštab v Beograd. Leta 1935 je ponovno odšel v Pariz in na Visoki šoli za pomorsko vojskovanje diplomiral za admiralštabnega oficirja. V letih 1936-1937 je spet predaval v Dubrovniku. Še isto leto jr bil postavljen v poveljstvo mornarice v Zemunu. Naslednje leto pa je bil imenovan za poveljnika sestave vojnih ladij. V vlogi upravnika Pomorske akademije v Dubrovniku je dočakal napad na Jugoslavijo aprila 1941. Kot poveljnik druge torpedne flotilje je uspel le z dvema torpedovkama, eno podmornico in s skupino osmih hidroplanov pripluti v Egipt k zaveznikom. Kmalu pa je odšel v London, kjer mu je predsednik vlade zaupal poveljstvo nad trgovsko mornarico Kraljevine Jugoslavije. Leta 1943 je bil kratek čas minister za promet, gozdarstvo in rudarstvo. Maja 1944 se je priglasil v Narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije. Septembra 1944, po podpisu sporazuma med dr. Ivanom Šubašićem in Josipom Brozom Titom, je postal poveljnik jugoslovanske vojne mornarice s činom kontraadmirala. V domovino je uspel pripeljati okoli trideset vojaških plovil. Ob koncu druge svetovne vojne je bil na lastno prošnjo upokojen, ker v novi mornarici ni videl svoje vloge.
Politični vrh Slovenije je zavrnil njegovo pobudo naj čimprej ustanovijo slovensko trgovsko mornarico.
V Narodni in univerzitetni knjižnici niso uslišali njegovi prošnji, da bi se posvetil znanstvenemu delu s področja pomorstva. Nazadnje je našel delo prevajalca strokovne literature za fakulteto za elektrotehniko in nekatera elektrotehnična podjetja.
Umrl je v visoki starosti le dan po razglasitvi samostojne Slovenije.