Ioannes KAPODISTRIAS

Grof Ioannis Antonios Kapodistrias, anglikalizirano John Capodistrias (grško: Κόμης Ιωάννης Αντώνιος Καποδίστριας Komis Ioannis Antonios Kapodistrias: rusko: граф Иоанн Каподистрия Graf Ioann Kapodistriya; italijansko: Giovanni Antonio Capodistria Conte Capo d’Istria), je bil grški zunanji minister ruskega cesarstva in eden izmed prepoznavnejših politikov in diplomatov v Evropi. Po dolgoletni karieri v evropski politiki in diplomaciji je bil izvoljen za vodjo neodvisne Grčije in velja za utemeljitelja grške neodvisnosti.

Bil je dolgoletni ruski diplomat in ruski zunanji minister. Udeleževal se je tudi kongresov Svete alianse. Bližji mu je bil nekakšen prosvetljeni absolutizem kot pa demokracija oziroma velike ideje francoske revolucije, ki so imele določen vpliv na začetek grške vstaje proti Turkom. Mnogi so v njem videli ruskega protežiranca in to ne samo zaradi njegove dolgoletne službe v ruski diplomaciji, ampak tudi podpore vojaškemu voditelju »rusofilu« Theodorisu Kolokotronisu, ki je leta 1827 odločilno vplival na njegovo izvolitev za guvernerja. Hkrati je Joannes Kapodistrias mož, katerega priimek »koprski« kaže na njegovo istrsko poreklo.

Kapodistrias se je rodil v mestu Krf, ki je bilo upravno središče Jonskih otokov, ki so v tem času pripadali Beneški republiki, kot šesti otrok grofu Antoniju Mariji Kapodistriasu in Diamantini Gonemi. Družina Kapodistrias se je vpisala v zlato knjigo lokalnega plemstva leta 1679, ko je Karel Emanuel II Savojski povzdignil v grofa njihovega prednika, ki je izhajal iz koprske družine Vittori, kar je bil tudi njihov izvorni priimek, po materini strani Gonemi pa so se vpisali v zlato knjigo že leta 1606. Mladi Kapodistrias je užival položaj in prejel izobrazbo, ki je bila značilna za tedanjo elito in tako študiral medicino, filozofijo in pravo na padovanski univerzi; pri 21 letih se je leta 1797 vrnil domov ter začel opravljati zdravniški poklic. Leta 1797 je Krf ob padcu stoletne Beneške republike pripadel Ilirskim provincam in s tem francoski interesni sferi. To je spodbudilo Kapodistriasa, da se je odločil za diplomatsko kariero; medtem ko so Krf zasedli Rusi in Turki, je bil imenovan za direktorja vojaške bolnišnice. Ko so bili Jonski otoki priključeni britanskemu protektoratu l. 1800, je Kapodistrias postal guverner otokov Kefalonije, S. Mavra in Itake in postal tajnik v Senatu. Sodeloval je s Teoteki in z Mocenigom pri pisanju ustave Republike sedmih združenih otokov; leta 1803 je bil imenovan za notranjega ministra, kasneje pa še za zunanjega ministra.

Leta 1809 je opravljal diplomatsko službo v Sankt Peterburgu za carsko Rusijo in se dve leti kasneje udeležil Dunajskega kongresa kot član ruske delegacije; leta 1812 pa je vodil glavni štab ruske vojske na Donavi. Leto kasneje se je kot predstojnik kabineta udeležil vojaške odprave ruskega carja Aleksandra I. v vojni proti Napoleonu in pridobil zaupanje ruskega vladarja in od tistega trenutka je sprejemal najvažnejše državne odločitve. Leta 1813 je dosegel, da se je Švica priključila v protinapoleonsko zvezo.

Grof Kapodistrias se je boril za grško neodvisnost izpod turškega jarma. Ko se je Rusija uprla grškim vstajnikom leta 1822, je Capodistrias ponudil odstop in podpiral boj za grško neodvisnost v Lozani in Ženevi ter se v ta namen leta 1826 odpravil v Nemčijo in Nizozemsko, da bi ju pridobil za grško stvar.

18. 4. 1828 je Grški narodni zbor v Nauplionu izvolil Kapodistriasa za prvega predsednika (kybernetes) Grčije za sedemletni mandat. Kapodistriasovo imenovanje je gnala želja po osebi, ki bi znala preseči politično razdrobljenost in stoletno gospodarsko zaostalost Grčije. Za dosego zastavljenih ciljev je sprejemal drastične in avtokratske odločitve, zaradi česar je izgubil podporo vplivnih družin in kasneje celega naroda. “Ruski prefekt”, kot so ga imenovali, je izgubil tudi naklonjenost angleške stranke. V nastalih nemirih je dal zapreti Petrosa Mavromichalisa, vladarja pokrajine Mani, njegov brat in sin sta ga ustrelila, ko se je Kapodistrias odpravljal v cerkev sv. Spiridiona v Nauplionu.

Kapodistriasova smrt pod streli atentatorja 27. septembra 1831 je sprožila v Grčiji in Evropi veliko nemirov. V Grčiji so se srečevali z elementi državljanske vojne, evropske velesile pa so jim kot rešitev za »kralja Helenov« vsilile mladoletnega sina bavarskega kralja Ludvika I., Otona. Na poti v Grčijo prve dni 1833 ga je spremljala precejšnja vojaška enota, ki se je vkrcala v Piranu.