Jožica (Marija) LIČEN

Drugorojenka staršev Eme in Slavka Vrčon je otroštvo preživljala v Malih Žabljah. Oba starša sta izvirala iz Vipavskega Križa, sta pa nekaj časa živela v Trstu. Jožica se je predvsem po mamini želji vpisala na srednjo medicinsko šolo v Zagreb, bila sprejeta, a nazadnje ni želela iti. Opravila je ekonomsko šolo v Ajdovščini in se zaposlila na Občini Ajdovščina, kjer je večino časa delala na davčni upravi.

Leta 1969 se je poročila s Cirilom Ličnom in se skupaj s starši in možem preselila v vas Cesta. Kmalu sta se jima rodili dve hčerki. Leta 1977 je zaradi bolezni ostala nekaj časa doma. Leta 1990, ko so se na Občini začela ukinjati delovna mesta, so ji zaradi posledic bolezni predlagali invalidsko upokojitev. Vložila je prošnjo in ta je bila ugodena.

Po upokojitvi se je aktivno začela udejstvovati v karitativni dejavnosti in prostovoljstvu. Postala je sodelavka Slovenske Karitas, organizacije za humanitarno pomoč, bila je ena izmed ključnih osebnosti na področju prostovoljstva in dobrodelnega delovanja v Sloveniji. Na Slovenski Karitas je opravljala funkcijo voditeljice odbora za materialno pomoč in namestnice ravnatelja, nekaj časa je bila tudi ravnateljica Karitasa.

Med letoma 2003 in 2022 je bila članica odbora Komisije Pravičnost in mir (KPM), delovnega telesa Sloven­ske ško­fov­ske konference (SŠK) za področ­je družbene pravičnosti, miru in spo­štovanja človekovih pravic. Aktivno je sodelovala v skupini na ravni Evropske unije, ki se je zavzemala za zagotavljanje hrane najbolj ogroženim posameznikom. Leta 2013 je neposredno sodelovala pri oblikovanju novega ukrepa pomoči v hrani, ki so ga pripravile članice EU.

Organizirala je tudi romanja bolnikov in invalidov na Brezje in druga romanja za sodelavce Škofijske Karitas. Bila je pobudnica in idejna vodja programa Popoldan na cesti, ki na Ajdovskem in Vipavskem deluje že od leta 2001. Namenjen je kratkotrajni dnevni obravnavi otrok in mladih, ki izhajajo iz socialno in ekonomsko ogroženih družin ter potrebujejo posebno varstvo in skrb. S pomočjo programa je otrokom nudena učna pomoč, ustvarjalne, pogovorne in socialne delavnice. Kot pobudnica in dolgoletna vodja (še danes zelo uspešnega projekta) Umetniki za Karitas je združevala umetnost in solidarnost ter povezovala številne umetnike, ki so s svojimi deli pomagali zbirati sredstva za pomoč ljudem v stiski.

Njena prisotnost ni bila pomembna le znotraj Karitas, temveč tudi v širši družbi – bila je redna sogovornica in avtorica v različnih medijih, kjer je s svojimi članki in nastopi opozarjala na socialne stiske ter neprestano spodbujala ljudi k prostovoljstvu, sočutju in dejavnemu sodelovanju. Za svoje delo je bila tudi nagrajena s številnimi priznanji. Njeno delo ostaja močan zgled predanosti, človečnosti in upanja.