Joži AHAČIČ

Osnovno šolo je obiskovala v Tržiču. Maturirala je leta 1969 v Ljubljani na Pedagoški gimnaziji. Na Pedagoški akademiji v Ljubljani je študirala slovenski jezik in knjižničarstvo, in leta 1972 postala absolventka.

Leta 1972 je tri mesece delala v specialni knjižnici v Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču. Poleti 1973 se je zaposlila v takratni Občinski ljudski knjižnici v Tržiču. Strokovni izpit za knjižničarja je naredila leta 1977, leta 1992 pa je pridobila naziv knjižničarski referent. V knjižnici je bila sprva zadolžena za inventarizacijo gradiva, za katalogizacijo in izposojo. Občasno je delala tudi v izposojevališču v Domu Petra Uzarja v Bistrici pri Tržiču.

Mnogo let je v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču izvajala ure pravljic za najmlajše in bibliopedagoške dejavnosti za mlade. Skupaj z Danico Kunšič je organizirala srečanja in pogovore z mladinskimi pisatelji, pesniki in ilustratorji (Branka Jurca, Saša Vegri, Berta Golob, Niko Grafenauer, Ivo Zorman, Tone Pavček, Anton Ingolič, Kristina Brenkova, Vitan Mal, Jože Snoj, Nejka Omahen, Primož Suhodolčan, Janez Bitenc, Melita Osojnik, Tinka Tomazin, Fojž Zorman in drugi).

Vedno in povsod je navduševala starše in predvsem otroke za branje in ljubezen do knjig. Zelo uspešno je sodelovala s šolskimi knjižnicami in knjižničarji (med drugim tudi z reševanjem slovenskega knjižnega kviza). Zadnja leta pred upokojitvijo se je posvečala tudi uporabnikom s posebnimi potrebami, predvsem starejšim slepim in slabovidnim osebam. Po 36 letih dela v knjižnici se je leta 2009 upokojila. Prvo leto po upokojitvi je delala v knjižnici kot prostovoljka. Enkrat mesečno je pripravila uro pravljic, občasno pa pomagala tudi v izposojevališču v Domu Petra Uzarja v Bistrici.

Še vedno pa sodeluje tudi na sestankih članov tržiške podružnice Društva slepih in slabovidnih, ki se dobivajo v prostorih tržiške knjižnice. Leta 2009 je prejela Čopovo priznanje. Podeljuje ga ZBDS (Zveza bibliotekarskih društev Slovenije) za uspešno strokovno delo na področju knjižničarstva, ki ga je opravil posameznik in je opazno prispevalo k ugledu in razvoju posamezne knjižnice ali stroke v celoti. V obrazložitvi so zapisali, da je “prepoznavna kot prijazna in požrtvovalna knjižničarka. Uporabnikova potreba je zanjo tako pomembna, da vedno najde odgovor na informacijsko vprašanje, ne glede na to, koliko virov mora pregledati. Pri njenem delu gre za dolgoletno, šestintridesetletno temeljno strokovno delo v knjižničarski stroki v tržiški knjižnici, s posebnim poudarkom na področju mladinskega knjižničarstva, za vzorno in vestno delo z mladimi uporabniki, njihovimi starši in pedagoškimi delavci, za temeljito seznanjenost in uspešno širjenje in popularizacijo otroške in mladinske literature. S svojim delom je postavila temelje za širitev bralne kulture v tržiški občini”.