Jože PAVLIČIČ

Študiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi diplomiral (1941). Med študijem je bil član Slovenskega kluba, društva levo usmerjenih študentov ljubljanske univerze. Že leta 1941 se je kot aktivist Osvobodilne fronte priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Leta 1943 je odšel v partizane, kjer je nekaj časa opravljal vojaške dolžnosti (borec Cankarjeve brigade), od jeseni 1944 pa je bil organizator javnega tožilstva na Štajerskem in Koroškem.

Po vojni je bil najprej javni tožilec mariborskega okrožja, nato javni tožilec Ljudske republike Slovenije (LRS, 1953–1959). V letih 1959–1963 je delal kot državni sekretar na Državnem sekretariatu za pravosodno upravo, nato je bil sodnik Ustavnega sodišča (1963–1974), predsednik Vrhovnega sodišča Socialistične republike Slovenije (1974–1981) in predsednik Ustavnega sodišča (1981–1986). Zavzemal se je za decentralizacijo pravosodja in bil privrženec modernizacije kazenskega prava. Zavračal je takrat veljavne misli o vplivu kazenske represije na spremembo družbenih razmerij in odločno nastopal proti skrajšanju sodniškega mandata, pri čemer se je skliceval na nepristranskost in neodvisnost sodnikov.

V letih 1960–1984 je večkrat opravljal funkcijo predsednika in podpredsednika Zveze društev pravnikov Slovenije. V času njegovega predsednikovanja so se začeli organizirati Pravniški dnevi, namenjeni dopolnilnemu izobraževanju pravnikov in oblikovanju stališč do aktualnih pravnih vprašanj. Trudil se je tudi za ohranitev revije Pravnik, bil pobudnik ustanovitve revije Pravna praksa ter sourednik knjige Slovenski pravniki v narodnoosvobodilni borbi (1985).

Udejstvoval se je tudi v vodstvu telovadne organizacije Partizan in bil predsednik Šahovske zveze Slovenije (1965–1971).