Jože NEUDAUER

Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju Sv. Ana in se leta 1933 vpisal na Klasično gimnazijo v Mariboru. Po kapitulaciji Jugoslavije leta 1941 je moral šolanje začasno prekiniti, a mu ga je nato uspelo zaključiti z nemško maturo na ptujski gimnaziji (1942). Še istega leta se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Gradcu, a je moral študij leta 1943 prekiniti zaradi prisilne mobilizacije v nemško vojsko. Aprila 1945 je ob pomoči domačinov dezertiral ter osvoboditev dočakal v Juršincih.
Po obveznem vojaškem roku v JNA se je leta 1947 vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, kjer je promoviral leta 1951. Enoletni obvezni staž je opravljal v ptujski bolnišnici, leta 1953 pa ga je takratno zdravstveno vodstvo poslalo kot splošnega zdravnika v Središče ob Dravi. Tu je ostal do leta 1956, ko je pričel specializirati interno medicino na internem oddelku Splošne bolnišnice v Ptuju; specializacijo je opravljal v Mariboru, Ljubljani in v Zagrebu ter jo zaključil z izpitom na Interni kliniki v Ljubljani (1959). Od takrat pa vse do upokojitve je delal na Internem oddelku ptujske bolnišnice.
Svoje strokovno zdravniško delo je povezoval z raziskovalnim delovanjem, ki je bilo tesno povezano s strokovnimi potrebami periferne bolnišnice, ki mora ponujati prav tako kakovostne storitve kot bolnišnice v večjih mestih. Od leta 1960 do njegove ukinitve leta 1980 je bil predstojnik infekcijskega oddelka. Izpopolnjeval se je tudi iz hematologije in pod njegovim vodstvom je leta 1979 v bolnišnici zaživela hemodializa. Aktivno je sodeloval na raznih sestankih in kongresih ter objavljal prispevke predvsem s področja gastroenterologije. Stalno strokovno usposabljanje in raziskovalno delo je zaokrožil leta 1974 z odmevno doktorsko disertacijo Alimentarne intoksikacije s svincem, v katerem je dokazal, da se v Halozah in Slovenskih goricah pojavljajo zastrupitve s svincem, ki jih povzroča uporaba glazirane lončene posode.
Za uspešno strokovno delo mu je Zvezni sekretariat za zdravstvo in socialno politiko v Beogradu leta 1967 podeli naziv primarij.

Leta 1977 je bil izvoljen v naziv docenta interne medicine in tako postal prvi ptujski habilitirani učitelj Medicinske fakultete v Ljubljani. Po upokojitvi Andreja Lušickega je prevzel vodenje internega oddelka ptujske bolnišnice in ga vodil vse do leta 1987, ko se je po 31 letih dela upokojil. V tem času se je oddelek strokovno uveljavil ter razvil gastroenterološko, nefrološko, hematološko, diabetološko in kardiološko dejavnost.

Poleg strokovnega dela je opravljal številne samoupravne dolžnosti v ptujski bolnišnici (kot član in predsednik sveta bolnišnice, predsednik upravnega odbora itd.) in v skupščini občine Ptuj, kjer je bil predsednik Sveta za zdravstvo in član investicijskega odbora za izgradnjo zdravstvenega doma in bolnišnice ter odbornik občinskega zbora delovnih skupnosti. Pomembno je bilo tudi njegovo delo v zdravniškem društvu, saj je bil predsednik podružnice Slovenskega zdravniškega društva (SZD) Ptuj (1962–1964, 1966–1970) ter član republiškega odbora SZD (1962–1966). Od leta 1980 je bil predsednik Zdravniškega društva Ptuj – Ormož. Aktivno je sodeloval v hematološki in gastroenterološki sekciji SZD, pomembno pa je tudi njegovo delovanje v razširjenem republiškem strokovnem kolegiju internističnih strok. Med letoma 1974 in 1984 je bil član uredniškega odbora Zdravniškega vestnika.