Jože KOŠAR

Njegov oče je bil po poklicu kolar, ki je nekaj časa služboval tudi kot avstro-ogrski orožnik. Po končani osnovni šoli v Ljutomeru in klasični gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral klasične jezike, zgodovino in arheologijo. Leta 1932 je diplomiral iz grščine in latinščine. Vojsko je odslužil v šoli za rezervne oficirje v Bileći. Leta 1934 je postal profesor na klasični gimnaziji v Mariboru. V tem času je pod psevdonimom Jože Kolar iz nemščine prevedel Marxov esej 18. Brumaire Louisa Napoleona, razpravo o Napoleonovem državnem udaru. Mesec dni pred začetkom vojne v Jugoslaviji je bil mobiliziran v vojsko Kraljevine Jugoslavije, nato pa padel v nemško ujetništvo. Do konca leta 1941 je izkusil več taborišč, dokler ni bil izpuščen in se je lahko vrnil v Maribor. Vse do osvoboditve se ni mogel več redno zaposliti. Po krajšem uradniškem službovanju v Judenburgu v Avstriji je do konca vojne ilegalno bival v Ljutomeru in okolici. Šele maja 1945 je bil spet vključen v učiteljski poklic. Predaval je na učiteljskem tečaju v Ljutomeru in septembra nastopil ravnateljsko mesto na Nižji gimnaziji v Gornji Radgoni. Naslednje leto se je z družino preselil v Maribor, kjer je postal ravnatelj klasične gimnazije. Septembra 1947 je na Ministrstvu za prosveto v Ljubljani postal zadolžen za visoke šole in znanstvene ustanove. To funkcijo je opravljal do leta 1949, ko so ga spet premestili, tokrat v Beograd, na Ministrstvo za zunanje zadeve. Že istega leta se je na lastno željo vrnil v Ljubljano in sprejel funkcijo načelnika oddelka za znanost na Ministrstvu za znanost in kulturo. Kmalu po ustanovitvi založbe Obzorja je začel z založbo sodelovati kot zunanji urednik. Vrnil se je v Maribor, kjer je še enkrat postal ravnatelj klasične gimnazije. V petdesetih letih je nato za Obzorja prevedel nekaj klasičnih del svetovne literature, med njimi Bajke o Heraklu in Utopijo Thomasa Mora. Od leta 1957 – 1964 je urejal revijo Nova Obzorja (naslednico Obzorij in predhodnico današnjih Dialogov) ter zanjo prispeval članke o antični in sodobni literaturi. Leta 1960 je postal glavni urednik in direktor založbe. Kot eno izmed prvih nalog si je zadal izid Izbranega dela Stanka Majcna, kar mu je ob pomoči urednice Marje Boršnik uspelo leta 1967. Naslednje leto je začela izhajati zbirka Znamenja (zasnoval jo je ob pomoči literarnega zgodovinarja Dušana Pirjevca iz Ljubljane), ki je nato dolga leta veljala za temeljno zbirko humanistične literature v Sloveniji. Druga reprezentativna zbirka je bila zbirka Iz antičnega sveta, ki jo je urejal. Založba Obzorja je v času njegovega vodenja ustanovila tudi prvo slovensko tovarno gramofonskih plošč Helidon. Po upokojitvi leta 1973 je še naprej prevajal. Najbolj znana iz tega obdobja sta prevoda Platonove Države leta 1976 in njegovih Zakonov leta 1982. Ob psevdonimu Jože Kolar se je pod prevode podpisoval še s psevdonimi Peter Kolar, Tone Ločnikar in Mirko Košir.

Jože Košar velja danes za eno izmed ključnih osebnosti mariborske kulture. Pokopan je na Pobrežju. Na njegovi rojstni hiši v Stročji vasi je bila leta 1986 odkrita spominska plošča, ki je danes pritrjena na pročelje nove stanovanjske hiše na istem mestu.