Josip ŽONTAR

Rodil se je čebelarju Primožu in Ani rojeni Bauer. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, gimnazijo pa je končal v Kranju leta 1914. Čez štiri leta je na Univerzi na Dunaju doštudiral zgodovino in zemljepis. In že naslednje leto (1919) je bil promoviran za doktorja zgodovinskih znanosti. Med študijem se je izpopolnjeval tudi na Inštitutu za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje.

Leta 1919 se je zaposlil kot profesor zgodovine in zemljepisa najprej na gimnaziji v Ljubljani, nato v Celju, Mariboru in Nišu. Od jeseni 1925 je začel poučevati na gimnaziji v Kranju (do leta 1950, s prekinitvijo v letih 1941-45). Tu je na pobudo zgodovinarja in kranjskega dekana Antona Koblarja začel pripravljati Zgodovino mesta Kranja, svoje najpomembnejše delo. Knjiga je izšla leta 1939 v samozaložbi ob sodelovanju Walterja Schmida in Franceta Steleta. Še na Dunaju se je Žontar leta 1918 vpisal tudi na pravo in ga nadaljeval v Ljubljani, kjer je bil leta 1930 promoviran. V pravni zgodovini se je izpopolnjeval na univerzah v Pragi, na Dunaju in v Heidelbergu. Prvo področje Žontarjevega pravnozgodovinskega zanimanja je postala pravna slavistika. Kmalu pa je stopil na bolj realna tla. Še vedno pa so ga zanimale prvobitne pravne ureditve, kot npr. lastniške cerkve in pravne starine. Po izidu Zgodovine mesta Kranja se je potegoval za mesto visokošolskega učitelja na Pravni fakulteti v Ljubljani. Leta 1941 je postal privatni docent za predmet narodna pravna zgodovina. Zaradi začetka druge svetovne vojne pa ni začel s predavanji.

Po nemški okupaciji je bil Žontar sprejet v javno službo z nalogo, da organizira zbiranje matičnih knjig, ki so jih do tedaj vodile župnije. Na skrivaj pa so zbirali tudi slovenske knjige, zato jih je bilo potrebno skrbno hraniti. Nato se je Žontarjevo delo usmerilo na t.i. Osrednji arhiv za Gorenjsko, ki je v prvi polovici leta 1942 postal podružnica Državnega pokrajinskega arhiva v Celovcu. Tu so zbirali arhivsko gradivo kjer in koliko je bilo mogoče. Septembra 1945 je bila Žontarju obnovljena privatna docentura za predmet, ki je bil kasneje imenovan zgodovina države in prava narodov FLRJ. V letih 1950-52 je bil honorarni predavatelj, nato pa so mu odpovedali sodelovanje na Pravni fakulteti. Glavnina Žontarjevih del, ki jih je v tem času napisal, se je nanašala na nastanek pravnih norm (Najstarejša sodna knjiga mesta Kranja 1517-1520, Kastavščina in njeni statuti do konca 16. stoletja, Kranjski sodni red za deželna sodišča iz leta 1535). Leta 950 je Žontar dobil zaposlitev na Inštitutu za politično ekonomijo in sorodne vede pri Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Že leta 1958 pa so mu zavrnili prošnjo za ponovno izvolitev za znanstvenega sodelavca na Inštitutu. Sledila je odpoved službe in predčasna upokojitev. V tem času so Žontarja potegnili tudi k sodelovanju pri Inštitutu za zgodovino SAZU. Tu je objavil tri knjige. Najprej v pripravi za prvo knjigo Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev delo Svilogojstvo in svilarstvo na Slovenskem od 16. do 20. stoletja (1957). Nato knjigo z naslovom Kranjski deželni vicedom: Prispevek k zgodovini srednjeveške finančne uprave na Kranjskem (1966). Prizadevanja za ustavitev turškega prodiranja na Balkan je obravnaval v knjigi Obveščevalna služba in diplomacija avstrijskih Habsburžanov v boju proti Turkom v 16. stoletju (1973).

Na problematiko prvotnih pravnih ureditev se je Žontar povrnil v treh prispevkih, ki jih je naslovil s »problematiko« in »stanjem« (1951, 1956, 1964). Nastanek pravnih norm pa je zopet obravnaval v razpravi o policijskih redih 16. stoletja (1957). V letih 1955-1973 je napisal še 15 prispevkov s področja krajevne zgodovine. Po izidu Zgodovine mesta Kranja je bil Žontar deležen tudi državnega priznanja.

Vir: zapis Jožeta Žontarja, Kranj, april 2011